Vse prej kot osamljen planet
Leta 1970 sta na klopci v enem od londonskih parkov sedela mlada človeka in brala. Tony Wheeler je imel v rokah avtomobilistično revijo, dekle, ki je sedelo zraven njega, predstavila se je kot Maureen, knjigo. Zapletla sta se v večurni pogovor, ki je sčasoma pripeljal do enega najbolj prepoznavnih popotniških vodnikov, Lonely Planeta. Ta v 50 letih od izdaje prve knjižice ni le približal potovanj množicam, ampak prav s tem uničil marsikateri sanjski kraj, kot priznavata tudi ustanovitelja.
Le nekaj dni po tistem, ko sta se spoznala, sta se 24-letni Tony in štiri leta mlajša Maureen preselila v skupno stanovanje, leto pozneje sta se poročila. Vse je že kazalo, da bosta zaživela čisto običajno življenje mladega para, če ju le ne bi vznemirjala želja po potovanjih. To hrepenenje je bilo očitno močnejše od ustalitve. Tony je odložil sprejem dobro plačane službe pri podjetju Ford Motors, Maureen, ki je delala pri londonskem uvozniku vin, je dala odpoved. »Najin načrt je bil, da potešiva to potovalno željo in se potem enkrat za vselej ustaliva,« je že pred desetletji za revijo Smithsonian povedal Tony Wheeler.
Prva velika avantura
Leta 1972 sta se tako junaka te zgodbe odpravila na potovanje, ki naj bi bilo njuna zadnja velika pustolovščina, kot je mogoče prebrati v spletnem življenjepisu založbe Lonely Planet. Do zadnjega sta izpraznila bančna računa, kjer sta imela menda nekaj več kot 140 dolarjev, in kupila nekaj zemljevidov ter kombi, se vkrcala na ladjo, prečkala Rokavski preliv in začela potovanje proti vzhodu. Njun cilj je bil slediti poti oxfordske in cambriške ekspedicije na Daljni vzhod. Ko sta prečkala zahodno Evropo, Balkan, nato Turčijo in Iran, je njun dnevni proračun znašal šest dolarjev na dan. V Afganistanu sta prodala še kombi in nadaljevala z avtoštopom in vsemi mogočimi oblikami javnega prevoza.
Tako sta se prebijala skozi Pakistan, Indijo, Nepal, Malezijo in Indonezijo. Devet mesecev po tistem, ko sta zapustila London, sta se ustavila v Sydneyju, bila sta namreč brez prebite pare. Ostalo jima je le 27 centov. Začela sta iskati delo, s katerim bi zaslužila letalski vozovnici za vrnitev domov, ko se je med popotniki razvedelo, kako sta z malo denarja prepotovala toliko držav. Prosili so ju za nasvete, zato sta sedla za kuhinjsko mizo v majhnem stanovanju v Sydneyju in napisala poročilo o svojem potepanju. Iz tega je nastal več kot 90 strani dolg zapis – njun prvi vodnik.
Potrebovala sta samo še ime. V misli se jima je prikradla pesem Space Captain Joeja Cockerja, ki se začenja z verzoma Once I was traveling across the sky/This lovely planet caught my eye (Ko sem potoval po nebu,/ je ta ljubki planet pritegnil mojo pozornost). Ko si je Tony prepeval pesem, je besedo lovely pomotoma zamenjal z lonely (osamljeni). Iz te drobne napake je nastalo ime za takrat še drobno založbo, Lonely Planet Publications.
Ljubki planet?
Kupila sta motor in krenila na pot po jugovzhodni Aziji. Eno leto sta potovala, tri mesece pisala v sobici za dva dolarja na noč v Singapurju in leta 1975 izdala drugi vodnik, South-East Asia on a Shoestring z osnovnimi informacijami o tem, kako poceni potovati po tem delu sveta. V njem niso bile le osnovne informacije o tem, kje spati in jesti, ampak tudi drugi koristni nasveti, na primer kako spakirati ali kako na črnem trgu zamenjati denar. Avtorja sta se dobro zavedala, da s svojim vodnikom ne moreta konkurirati uveljavljenim vodnikom, zato sta izbirala cilje, ki so se izmuznili pozornosti velikih založniških hiš. Vodnik, ki so ga popotniki zaradi barve naslovnice poimenovali rumena biblija, se je prodal v še dvakrat večji nakladi kot prejšnji in je sčasoma korenito vplival na potovalne navade mladine.
Zakonca Wheeler, ki sta si ustvarila bazo v Melbournu, sta večji del sedemdesetih let prepotovala in izdala ducat knjig, pa vendar si s tem še nista zagotovila finančne stabilnosti. Ta se je začela svetlikati na začetku osemdesetih, ko je sicer po številu še vedno precej majhno, vendar goreče bralstvo začelo vodnik kovati v zvezde. Nahrbtnik z osnovnimi stvarmi, nekaj dolarjev v denarnici in Lonely Planet so bili osnova za pohajkovanje po daljnih deželah.
Prelomnica je bil vodnik po Indiji, ki je bil tako obsežen, da sta avtorja najela dodatne pisce. Ko je bil končan, je imel 700 strani, štirikrat več kot v povprečju prejšnji vodniki, tudi cena je bila zajetnejša, deset dolarjev, a to kupcev ni odvrnilo. V prvi nakladi so prodali 100.000 izvodov, vodnik pa je postal najboljša popotniška knjiga leta. To je bilo izhodišče za razcvet, v podjetju so lahko zaposlili dodatne pisce, urednike in kartografe, sčasoma je Osamljeni planet segel v vsak kotiček sveta. Do konca prejšnjega tisočletja so izdali več kot 300 vodnikov (po 20 do 25 na leto), ki so jih prodali v 30 milijonih izvodov, njihovi avtorji pa so dosegali zvezdniški status. V devetdesetih letih se je vodnik kajpak preselil še na svetovni splet. Do zdaj je število izdanih vodnikov preseglo število 600.
»Kraji, ki sem jih uničil«
Vmes sta se tudi Wheelerjeva ustalila – vsaj v tistem tipičnem popotniškem smislu: dobila sta otroka, ki sta ju začela jemati s seboj na potovanja. Ta so bila seveda krajša, prebivali so v boljših in tudi dražjih nastanitvah kot pred 25 leti, kar se je kajpak odražalo na vodnikih. Toda s tem sta, kot sta dejala, po svoje ohranjala stik s publiko, ki sta jo nagovarjala v mlajših letih. »Sprva sva bila popotnika, ki sta napisala vodnik. Sčasoma sva postala založnika, ki sta potovala,« je njuno pot za National Geographic opisala Maureen Wheeler.
Kot se je v enem izmed člankov Tony Wheeler spominjal za nazaj, je bila filozofija delati vodnik po krajih, o katerih nihče še niti razmišljal ni, da bi pisal o njih, neverjetno pametna. »Ko so se 'veliki' prebudili zaradi turističnega razcveta, ki se je začel na letališčih po vsem svetu, smo se že uveljavili kot založnik novih destinacij, ki so se nenadoma znašle na vrhu seznamov. Ta težko pridobljeni ugled nam je omogočil, da smo se preselili na bolj uveljavljene in znane turistične cilje.«
Toda filozofija poceni potovanj in odkrivanja »skritih draguljev« je imela tudi negativne posledice. Kot ni kotička, ki ga ne bi obdelal Lonely Planet, tudi ni kotička, ki ga ne bi zasedli turisti. Daleč največjo priljubljenost je dosegla prav jugovzhodna Azija oziroma tako imenovana pot bananinih palačink, ki je pravzaprav nekakšna prispodoba za trume neotesanih in stiskaških turistov, ki so preplavili ta del sveta. Tony Wheeler je tako svojim popotniškim predavanjem, kakor je povedal za National Geographic, začel dodajati tudi predavanja z naslovom Kraji, ki sem jih uničil. Za tak primer je navedel Vietnam, kjer skoraj ni restavracije, kjer ne bi videl vodnika. »Vsekakor vplivamo na to, kaj postane priljubljeno, vendar tudi nikoli ne bi hoteli nekega kraja zadržati kot skrivnost, ker je dober,« je dejal. Ena od kontroverznih destinacij je bila tudi Burma. V poznih devetdesetih letih so se, denimo, pojavili pozivi k bojkotu njihovega vodnika po tej državi, saj bi s tem spodbujali obisk države v primežu vojaške hunte.
Čeprav je svetovni splet glavni vir informacij za ljudi, željne potovanj, so nekatere izdaje vodnika Lonely Planet, ki na sezname priljubljenih uvrščajo posamezne destinacije, še vedno težko pričakovane. Zlasti za države, ki se nanje uvrstijo. Slovenija je bila, denimo, na petem mestu med desetimi državami, priporočenimi za obisk v letu 2022 (Best in Travel 2022). V Best in Travel za leto 2024 pa se je znašla Trans Dinarica, kolesarska pot, ki se vije skozi osem držav Zahodnega Balkana, tudi Slovenijo.
