V Kranju so v prejšnjem tednu, ko je mesto prejelo naziv evropska destinacija odličnosti, odprli SOS Proteus, center za varstvo človeške ribice. Človeške ribice bodo v njim prilagojenih akvarijih v rovih, s katerimi je prepredeno podzemlje mesta, javnosti na ogled od decembra. Izkupiček od prodaje vstopnic bodo namenili za njihovo raziskovanje in varstvo.

Center za varstvo človeške ribice bo imel poleg turistične tudi vzgojno vlogo. FOTO: Anže Krže/Mediaspeed

SOS Proteus, center za varstvo človeške ribice, katerega častni pokrovitelj je predsednik repub­like Borut Pahor, je nastal na pobudo Gregorja Aljančiča, vodje jamskega laboratorija Tular. Le malokomu je znano, da je v Kranju naravna jama, v kateri lahko v polnaravnem okolju preučujejo človeško ribico. To je začel speleobiolog Marko Aljančič (1933–2007), ko je leta 1960 del jame, v katerem je med drugo vojno nastalo protiletalsko zaklonišče za bližnjo tovarno, preuredil v naš edini jamski laboratorij in v njem naselil kolonijo človeške ribice (Proteus anguinus). Zdaj njegovo delo nadal­juje sin Gregor Aljančič, ki od leta 2002 raziskuje tudi majhno kolonijo črne človeške ribice, izjemno redke temno obarvane podvrste (Proteus angui­nus parkelj).

Posnemajo naravno okolje

Tular je naravna jama, ki jo je v pleistocenskem konglomeratu reke Save pod Stražiščem v Kranju izdolbel droben potoček. Človeška ribica v tamkajšnjem podzemlju ne živi, ampak so jo tja prinesli. Jamski laboratorij je namreč namenjen za preučevanje, hkrati pa je zatočišče za poškodovane človeške ribice, ki jih poplave občasno izplavijo iz podzemlja. Za veterinarsko varstvo tam skrbi dr. Zlatko Golob. Od leta 2008 so preučili več deset primerov iz Slovenije ter Bosne in Hercegovine, večino živali so lahko rešili in jih vrnili v njihovo izvorno populacijo.

Od decembra bodo lahko to slavno dvoživko videli tudi obiskovalci kranjskih podzemnih rovov. FOTO: Anže Krže/Mediaspeed

Človeška ribica v naravi živi samo na dinarskem krasu. »Najdemo jo torej na goriškem Krasu v Italiji, pri nas na Krasu, Vipavskem, Notranjskem, Dolenjskem, v Beli krajini, nato Istri, v zaledju dalmatinske obale ter v Bosni in Hercegovini, njene okoljske sledove smo odkrili tudi v Črni gori,« pripoveduje Gregor Aljančič.

Človeško ribico, ki živi globoko v podzemlju, je v naravi težko preučevati. Tudi v Postojnski jami jo opazujemo v polnaravnem okolju, saj je njen naravni habitat eno podzemeljsko nadstropje globlje in dostopen le jamarjem. »V jami Tular zelo dobro posnemamo njeno naravno okolje, hkrati pa imamo za raziskovanje idealne razmere, od elektrike do preproste dostop­nosti laboratorija,« pripoveduje Aljančič, ki mu je skupaj z očetom že pred desetletji uspelo vzpostaviti uspešno razmnoževanje človeške ribice v laboratoriju. Živijo v betonskih bazenih, kjer jih z monitoringom opazujejo 24 ur na dan. Raziskovalce zanimajo prilagoditve na jamsko življenje – njihova čutila, kako komunicirajo, kako se razmnožujejo, kaj jedo ... In kaj jedo človeške ribice? »Kot plenilci lovijo razne majhne rakce, ličinke žuželk.« V tem se skriva tudi odgovor na vprašanje, zakaj so tako zelo pomembne za ohranjanje ekosistemov podzemne vode.

Center za varstvo človeke ribice bo imel poleg turistične tudi vzgojno vlogo. FOTO: Anže Krže/Mediaspeed

»Majhni rakci, ki so hrana človeški ribici, jedo kontaminiran organski material, ki pronica skozi tla v podzemlje. Ker je človeška ribica krovni plenilec jamskih ekosistemov, je kot lev v afriški savani, kot tuna v oceanih. Tuna, za katero danes že vemo, da je močno kontaminirana riba in njeno pogosto uživanje zaradi vsebnosti težkih kovin ni priporočljivo, se prehran­juje z zastrupljenimi manjšimi organizmi. Z vsakim prehranjevalnim nivojem v verigi se prenašajo tudi onesnažila,« pojasnjuje Aljančič. Zaradi tega so plenilci bolj prizadeti kot manjše živali v njihovem ekosistemu.

Ogledalo človeštva

Po zaslugi raziskovalca dr. Borisa Buloga in sodelavcev z oddelka za biologijo ljubljanske biotehniške fakultete danes že vemo, da človeška ribica v svojem telesu kopiči težke kovine; živo srebro, cink, arzen … »V tej raziskavi so med drugim ugotovili, da ima v sebi do šestdesetkrat višjo koncentracijo arzena, kot so jo izmerili v okolju,« pravi sogovornik.

Glavne grožnje habitatu človeške ribice so različne vrste onesnaževanja: intenzivno kmetijstvo, deponije odpadkov in neurejena urbanizacija. V podzemlje je padavinska voda »odnesla vse onesnaženje zadnjega stoletja«. Tja pronica vse, kar odlagamo na površju kraške krajine. In ker človeška ribica živi do sto let, so lahko zanjo usodne že nižje, a dolgotrajne koncentracije strupov, ki se kopičijo v njenem telesu in okolju.

»Kljub temu da je njen življenjski prostor še bolj nedotaknjen kot Antarktika, saj v večino jam človeška noga ni nikoli stopila, pa so vplivi našega onesnaževanja že zdavnaj tam,« še opozarja Aljančič. A čeprav jam ne vidimo in nas zato ne skrbijo pretirano, se moramo zavedati, dodaja, da v Sloveniji 99,3 odstotka pitne vode načrpamo prav iz podzemlja.

Novo zanimivost so predstavili Gregor Aljančič, vodja jamskega laboratorija Tular (na sredini), kranjski župan Matjaž Rakovec (levo) in direktor kranjskega zavoda za turizem Klemen Malovrh. FOTO: Anže Krže/Mediaspeed

V centru bi radi, da bi človeška ribica končno postala ogledalo človeštva. »V podzemlju onesnažila težko razpadejo, ker je hladno, ni zelenih rastlin, ki poleg mikroorganizmov razgrajujejo določene snovi v manj nevarne produkte, prav tako ni sonca, ki ima podobno vlogo.« Kranj si bo tako z novo vzgojno-turistično vsebino prizadeval tudi za večjo ozaveščenost javnosti o pomenu varovanja podzemlja.

Človeška ribica je namreč le delček problematike, je pa, kot pravi Aljančič, najbolj slavna jamska žival, ki na leto pritegne na milijone obiskovalcev, in lahko veliko pripomore k ozaveščanju. »Še dobro, da jo imamo, ker mnoge majhne vrste, ki so lahko še bolj ogrožene, ne zanimajo skoraj nikogar. Če bomo zaščitili človeško ribico, ki je na rdečem seznamu ogroženih vrst, bomo pomagali podzemnim ekosistemom, predvsem pa samim sebi.«