Kovček, poln luči
Včasih pomislim, da smo si ljudje in nočni metulji podobni: letimo proti svetlobi, kot da bi bil od tega odvisen naš obstoj. Znanstveniki pravijo, da so nočni metulji obsedeni z Mesecem, katerega svetloba je zanje tista najpomembnejša točka, po kateri se orientirajo.
Tudi ljudje se s svojim gibanjem ravnamo po Mesecu. A tukaj gre za tisto gibanje vzdolž linije znanstvenega razvoja, osvajanja vesolja, proučevanja življenja zunaj Zemlje. In naj gredo še tako daleč, vedno se vračajo na Mesec. Zato z vznemirjenjem pričakujemo izstrelitev rakete z vesoljsko ladjo, ki sta del programa, poimenovanega Artemis I. Nasa ju je poskušala proti nebeški luči poslati v ponedeljek, a so morali izstrelitev ustaviti zaradi tehničnih težav. Zdaj je znova napovedana za danes popoldne.
Če bo vse potekalo tako, kot mora, bo vesoljsko plovilo kakšnih šest tednov krožilo okoli Zemljinega satelita, nato pa se bo vrnilo in čofnilo v ocean. Za človeka je Mesec, potem ko je enkrat že hodil po njegovi površini, obnovljena tarča, preizkušena žarnica, na kateri bo pustil prah s svojih kril. Ne kot potrditev usodne privlačnosti, temveč kot jamstvo nadaljnjega razvoja. Čez tri leta bo Artemis III tja ponesla ljudi, ki bodo pristali na Mesečevem južnem polu. In takrat se bomo razlikovali od nočnih metuljev, kajti to je tista stran naše svetilke, ki je vedno v senci.
Artemis je boginja narave in lova. Zevsova hči in Apolonova sestra, ki so jo stari Grki in Rimljani povezovali z Mesecem, novi zemljani pa spremenili v ikono feminizma. Celoten program je usmerjen k povečanju udeležbe žensk v vesoljskih podvigih. Sicer pa je Luna tako ali tako ženskega spola.
Zaradi vsega tega danes držim fige. Čakam na novice z raketnega izstrelišča. Gledam v oblačno nebo in si predstavljam, kako se bo astronavtka nekega dne vrnila domov s kovčkom, polnim luči, ki jih bo nabirala na poti čez nebo. Na dlan ji bo sedel nočni metulj in jo vprašal: »Je Mesec v resnici veliko večji od žarnice?«
