Novo življenje v Plečnikovi maniri
Baragovo semenišče, kulturni spomenik državnega pomena, ki ga upravljajo Pionirski dom, Slovensko mladinsko gledališče in Študentski domovi Ljubljana, bo po več kot osmih desetletjih dobilo nikoli zaključeno tretjino kroga ter vhodno pročelje. Načrt regulacije tako imenovanega svetokriškega okraja je Plečnik izdelal že leta 1928, na opuščenem mestnem pokopališču pri cerkvi sv. Krištofa pa je ljubljanska škofija na pobudo škofa dr. Gregorija Rožmana dala zgraditi semenišče. Plečnik je načrt zanj izdelal leta 1934, kompleks za 200 oseb pa so začeli graditi štiri leta pozneje, a je vselitev v začetku 40. let onemogočila vojna. Semenišče ni nikoli služilo svojemu namenu.
Med vojno je bila stavba, poimenovana po prvem slovenskem misijonarju in škofu v Ameriki Frideriku Baragi, kljub temu, da je bila nedokončana, v uporabi zavoda sv. Stanislava. V njej so domovale brezdomne družine ter dijaki in profesorji, ki so jih Nemci pregnali iz Šentvida pri Ljubljani, sobe pa so bile brezplačno oddane tudi železničarskim družinam.
Do začetka vojne leta 1941 sta bili realizirani samo dve tretjini krožnega tlorisa, trakt ob Linhartovi cesti nikoli ni bil realiziran. »Zaradi samovolje Antona Suhadolca, ki je vodil gradnjo, se je Plečnik avtorstvu projekta domnevno odpovedal. Dopolnitve objekta po vojni je izdelal arhitekt Anton Bitenc. Leta 1956 so kompleks dveh cerkva in župnišča podrli in na območju do Baragovega semenišča zgradili Gospodarsko razstavišče, v šestdesetih letih še stavbi Slovenijalesa. Cerkev sv. Cirila in Metoda (prizidek) so prestavili na novo lokacijo za Bežigradom,« še navaja zgodovinski pregled projekta, ki je bil predmet natečajne naloge Mestne občine Ljubljana (v sodelovanju z zbornico za arhitekturo in prostor).
Tri nove dvorane
Kot zmagovalna rešitev za arhitekturno in urbanistično zasnovo dozidave k Baragovemu semenišču je bila pred dnevi izbrana rešitev Denisa Hitreca, Tadeja Urha, Anje Rudof, Zale Babič in Mateja Vozliča ter Urške Kristine Škerl (krajinska zasnova). Kot je v utemeljitvi zapisala natečajna komisija (pod vodstvom predsednika komisije profesorja Janeza Koželja), je bil zmagovalni predlog sicer eden od treh, ki z zasnovo ni preglasil Plečnikovega spomenika, a je v primerjavi s sorodnimi rešitvami v največji meri pokazal, kakšne možnosti ponuja reorganizacija obstoječe zgradbe v navezavi na nove prostore Mladinskega gledališča in Pionirskega doma.
»Pri projektu dozidave je bila prostorsko najobsežnejša umestitev treh dvoran, poleg dveh manjših še velika dvorana, ki meri skoraj 1200 kvadratnih metrov. V natečajni nalogi je bilo predvideno, da spodnja dvorana z oboki v obstoječem povezovalnem traktu ostane v uporabi SMG, zgornji dve – Festivalna dvorana in srednja dvorana – pa ostaneta oziroma preideta v uporabo Pionirskega doma. Za študentski dom so predvidene obstoječe kapacitete,« je pojasnil soavtor, arhitekt Tadej Urh, tudi asistent na ljubljanski fakulteti za arhitekturo.
Komisija je prepoznala, da se rešitev v gabaritu naslanja na prvotno Plečnikovo zasnovo, a v povsem novi, sodobni govorici. Ugotavljajo, da z organizacijo zunanjega in notranjega prostora uravnoteženo poudarja ključne prvine Plečnikove zasnove, kolobar, obstoječe vhode, Festivalno dvorano, s sodobno govorico dodanega zaključka pa ustvarja jasno distinkcijo med Plečnikovo in novo arhitekturo SMG. »Najbolje rešuje funkcionalno zasnovo vseh programov in njihovo dolgoročno prilagodljivost, omogoča dostopnost in povezanost vseh vsebin, dobro akustiko in vidljivost dvoran, med vsemi predlogi se je izkazala za najbolj racionalno tudi z vidika gospodarne izvedbe in delovanja stavbe,« je še brati v utemeljitvi.
Vhodi v objekt bodo poudarjeni s krajinsko ureditvijo, ki vhodne ploščadi ob Baragovem semenišču povezuje v krožno pot. Krajinska ureditev se bo s potmi, odprtimi površinami in parkovnimi zatravljenimi površinami ter zasaditvijo navezovala na širši prostor, Plečnikovo Navje in Severni mestni park na vzhodu, novi vstopni trg na severu in Gospodarsko razstavišče na zahodni in južni strani. Primarni dostop do objekta pa bo potekal po novo urejeni Valjhunovi ulici.
Tudi po objavi zmagovalnega dela za dozidavo in preureditev Baragovega semenišča so se na družbenih omrežjih pojavile kritike, ki so bile po besedah arhitekta Tadej Urha pričakovane, saj je to stavba, ki sproža močne odzive širše v Sloveniji. »Pri veliko komentarjih, ki sem jih prebral, je zaznati nepoznavanje tako tega, kako stavba deluje, kako je bila prvotno načrtovana, kaj sploh je bila natečajna naloga, še bolj pa nepoznavanje natečajnih rešitev – kaj so predvidele iz prostorov. Vsekakor je javni natečaj najbolj verodostojen in demokratičen proces izbire, v katerem komisija iz različnih strok pretehta predlagane rešitve in na podlagi strokovnih kriterijev izbere najboljšo,« odgovarja sogovornik.
Kako pristopiti k Plečniku
Kar nekaj časa so arhitekti porabili, da so hišo zares dobro razumeli, pripoveduje Tadej Urh. Čeprav je njena zasnova zelo jasna, je sčasoma notranja organizacija postala precej zapletena, saj so ogromno prostorov pregradili in dogradili. »Prizadevali smo si vzpostaviti prvotno idejo prehajanja med prostori pa tudi, kako z dozidavo vzpostaviti dobre razmere ne le za delovanje SMG, kar je bilo glede na obseg predvidenih prostorov prednostni namen natečaja, ampak razmere za delovanje izboljšati vsem trem obstoječim programom in s tem stavbi kot celoti.
Po vojni podržavljeno
Kot navaja natečajna naloga, je bilo Baragovo semenišče leta 1952 formalno podržavljeno. Arhitekt Anton Bitenc ga je preuredil v študentski dom Akademski kolegij, v osrednjem prostoru prečnega trakta, kjer bi prvotno morala biti semeniška kapela, pa je bila urejena Festivalna dvorana. Zgornja dvorana je bila že sprva zamišljena kot filmska dvorana, veliko let je delovala kot Kino Soča. Konec 50. let se je programu v dvorani pridružilo še Slovensko mladinsko gledališče, ki je leta 1964 postalo samostojna enota Pionirskega doma. Slednji je že od leta 1963 ponujal različne jezikovne in umetniške tečaje za predšolske in šolske otroke. Zgornja dvorana je kmalu postala premajhna za predstave SMG, v začetku 80. let so v kletnih prostorih pod gledališko dvorano »odkrili« dvorano z oboki, ki je bila v uporabi kot zasilno skladišče za tovarno Rog. Z minimalnimi posegi po načrtih arhitekta Črtomirja Mihelja je bila prenovljena leta 1985, dve leti pozneje pa še pripadajoči prostori.
Naš natečajni predlog je izstopal v tem, da smo obstoječo stavbo poskušali razumeti kot živ organizem,« je pojasnil sogovornik. To pomeni, da obstoječe hiše po njegovih besedah niso želeli »postaviti v muzejsko vitrino« samo zato, ker je Plečnikova, temveč so skozi večmesečne preizkuse in razmislek ugotovili, da je pri njenem razvoju smiselno ravnati podobno, kot je z dediščino pri nekaterih projektih ravnal veliki arhitekturni um; tradicija in dediščina je nekaj, kar moramo nositi s sabo, premisliti in razvijati, ne pa nekaj, kar a priori postavimo v muzej in gledamo od daleč, poudarja. »Odvisno od konteksta, seveda, a v nekaterih primerih lahko s takim pristopom povzročimo več škode kot koristi,« še dodaja.
Kako pristopiti k Plečnikovi arhitekturi, je bilo eno ključnih vprašanj, s katerim so se ukvarjali od začetka do konca elaborata. Na začetku je bilo bistveno, da so dobro razčlenili in poskušali razumeti prvotno zasnovo Baragovega semenišča v 30. letih, kakšna je bila takrat urbanistična situacija, na kaj je Plečnik želel vplivati in kaj se je dogajalo na tem območju v zgodovini do današnjega stanja, ko je načrtovani Plečnikov urbanizem svetokriškega okraja izgubil vlogo v mestu, Baragovo semenišče pa je ostalo ujeto s treh strani – tako rekoč sredi ničesar in hkrati na zelo dobri lokaciji sredi Ljubljane.
»Ključno pri novi urbanistični zasnovi je bilo, kako stavbo pripeti nazaj na mestno strukturo, kar se bo precej izboljšalo, ko bodo na vzhodni strani podrli skladišče Gospodarskega razstavišča in se bo z Navjem ustvarila večja mestna parkovna površina. Treba se je zavedati, da sta obstoječi dve tretjini kroga stavbe pravzaprav zadnji del prvotne zasnove stavbe, sprednje pročelje, ki bi bilo obrnjeno na predvideno os Linhartove ceste, pa ni bilo nikoli zgrajeno. S tem je stavbi zmanjkala ravno ključna ideja o krožni poti, ki bi povezovala vse prostore,« je še pojasnil in dodal, da bo stavbo zdaj novi trg na severovzhodu pripel nazaj v mesto.
Spomeniška služba je zagovarjala, da se semenišče ne sme zaključiti kot rotunda (s krožnico), saj tudi v prvotnih Plečnikovih načrtih ni bilo načrtovano tako, temveč da je smiselno na novo reinterpretirati vhodno pročelje. Po besedah sogovornika arhitekta se je izkazalo, da upoštevanje izhodišč prvotno načrtovane arhitekturne zasnove zelo dobro deluje tako v smislu varovanja dediščine in prepoznavanja prvotne arhitekturne Plečnikove zasnove pa tudi, da lahko programsko dobro deluje z novo zastavljenimi prostori. »Z rešitvijo smo poskušali ohraniti tudi nesnovno dediščino Baragovega semenišča. Z ustanovami, ki že toliko časa bivajo v stavbi, je najbolj smiselno razvijati in graditi tudi njihovo prostorsko identiteto. Ne gre le za to, da se hišo dokonča, ker bi že petinosemdeset let čakala na to, gre za prenos snovnega in nesnovnega v sodobni časovni in prostorski kontekst,« je razmišljanje sklenil Tadej Urh.
Baragovo semenišče:
Naročnik: Mestna občina Ljubljana
Izgradnja: do leta 2027
Avtorji zmagovalne natečajne rešitve: Denis Hitrec, Tadej Urh, Anja Rudof, Zala Babič, Matej Vozlič
Avtorica krajinske zasnove: Urška Kristina Škerl
Vrednost investicije: po ocenah arhitektov okoli 61 milijonov evrov (z DDV)
