Po štajerskih sadovnjakih cvetijo narcise
Posebej po Štajerskem so narcise v preteklosti radi sadili v sadovnjake, saj so odganjale voluharja, so na podlagi zapisov iz preteklosti ugotavljali Jože Bavcon, Nada Praprotnik in Blanka Ravnjak, avtorji knjige Narcise v Sloveniji iz leta 2018, pa vendar jih v letih raziskovanja tam niso zasledili. Letos je drugače, poroča dr. Jože Bavcon, vodja Botaničnega vrta v Ljubljani, saj so jih ujeli v najlepšem cvetenju. Skupno so našteli vsaj pet različnih vrst in sort narcis. Celotna populacija je pokrivala približno do pol hektara površine žal že razredčenega sadovnjaka.
Navada sajenja te sicer tujerodne cvetlice naj bi bila nekoč navzoča tudi širše po današnji Sloveniji. Že J. A. Scopoli v delu Flora Kranjske (Flora Carniolica) navajal prisotnost dveh vrst, in sicer Narcissus poeticus in Narcissus Pseudo-Narcissus, so zapisali omenjeni avtorji. Prav zadnja naj bi bila razširjena v sadovnjakih, kar so omenjali tudi drugi avtorji na začetku in v sredini 19. stoletja.
Prav letos bodo Scopolija ob 300. obletnici njegovega rojstva počastili s številnimi dogodki v različnih institucijah po Sloveniji.
Štajerska je bila že daleč v preteklosti kmetijsko najbolj razvita slovenska regija. Posledica številnih obdelanih površin so danes bistveno manj pestri travniki. »Še konec 19. stoletja Cilenšek v delu Naše škodljive rastline v podobi in besedi piše, da je vrsta rumena narcisa (N. pseudonarcissus) pogosta na travnikih hribovitih krajev in po sadovnjakih. Tudi kasneje Piskernikova v ključu za določanje cvetnic in praprotnic iz leta 1941 in 1951 poleg omenjene vrste navaja še dvocvetno narciso (Narcisus biflorus), ki jo prav tako umešča na travnate griče. Majer pa ima v seznamu praprotnic in cvetnic slovenskega ozemlja poleg že omenjenih dveh vrst omenjeno še belo narciso (N. poeticus) kot kultivirano vrsto, ki se tudi pojavlja tu in tam,« so zapisali Jože Bavcon, Nada Praprotnik in Blanka Ravnjak ter spomnili, da je mogoče sklepati, da so že govorili o invazivni vrsti.
Predvsem za Primorsko in Istro je kot vrtno gojena značilna dvobarvna narcisa (N. tazetta), ki ji ponekod v poslovenjeni italijanščini rečejo fiori di natale, rastline božiča, saj se pogosto razcvetijo že takrat in jih takrat tudi lahko zasledimo na koprski tržnici.
Najverjetneje so jih prinesli z romanj
O narcisah v štajerskih sadovnjakih so pisali še po drugi vojni, za preostale dele Slovenije pa tega ni več zaznati. »Dejstvo je, da je naravno razširjena ena sama vrsta narcise (N. poeticus subsp. radiiflorus), ki poleg že poznane na Golici raste še na Krasu, v Slovenski Istri pa tudi v notranjosti nad Colom, v okolici Veržeja in na Kočevskem nad Osilnico. Vse druge vrste in sorte pa so bile k nam prinesene,« so zapisali avtorji. Prav zaradi odganjanja voluharja so bile pogoste v vrtovih in sadovnjakih; v njih se namreč nahaja alkaloid likorin. Različne vrste in sorte so ljudje najverjetneje prinesli z romanj.
Ob pripravljanju knjige o narcisah so avtorji tudi iskali ustrezno fotografsko gradivo, na katerem bi bile prikazane narcise v visokodebelnih sadovnjakih na Štajerskem, a zaman. »Če bi bile res tako invazivne, bi se verjetno povsod razširile. Vendar pa so z novim načinom gospodarjenja, z zgodnjo košnjo, še tam, kjer so bile, izginile,« so ugotavljali. Letos pa se jim je, kot je zadovoljno poročal Jože Bavcon, nasmehnila sreča. Med vožnjo po dolini med Prožinsko vasjo in Opoko proti Celju se jim je na hribu zazdelo, da vidijo sadovnjak z narcisami. Zavili so na stransko cesto in jih v strmem hribu zagledali v najlepšem cvetenju. Našteli so vsaj pet različnih vrst in sort, rastejo pa na približno do pol hektara površine sicer že razredčenega sadovnjaka.
Tako so se potrdili zapisi številnih avtorjev, da so bile nekoč narcise res navzoče v sadovnjakih na Štajerskem. Toda tudi sadovnjaki izginjajo in z njimi narcise. »Seveda ne gre za to, da bi spodbujali sajenje tujerodnih vrst v naravo, ampak zato, da bi bilo lepo ohraniti stoletno tradicijo sadovnjakov kot kulturne krajine. Sadjarstvo se je pri nas močneje razvijalo že vse od 17. stoletja, še posebej z reformami Marije Terezije. Pospeševala je cepljenje sejancev (divjakov) in saditev sadnih dreves tudi ob cestah. Kljub načrtnemu sajenju večjega števila narcis v vsem tem času niso postale invazivne. Vrsta namreč za svojo uspešno rast in razmnoževanje še vedno potrebuje človeka in njegov način gospodarjenja. Preživele so v tradicionalnih visokodebelnih sadovnjakih, a še tam so osamljene.«
Ker si želijo, da bi našli še kakšen tak sadovnjak, bralce pozivajo, da jim morebitne fotografije cvetja pošljejo na elektronski naslov botanicni.vrt@bf.uni-lj.si. »Želimo si ohranjanja lokalnih značilnosti naše nekdanje kulturne krajine in kmečke hortikulture. Navsezadnje so ravno kmetje s svojih vrtov prinašali cvetje v cerkve in kapelice po Slovenskem in tam prirejali prave bogate hortikulturne razstave.«
