Postrežba točna, cene solidne!
Trgovci so v Trbovlje v zadnjih dveh stoletjih prihajali in odhajali. Od blizu in daleč. Med slednjimi so bili krošnjarji »pičkurini«, ki so se morali posloviti, ker so za domače obrtnike postali prehuda konkurenca. A trgovci so trdoživ rod in kupna moč ljudi jih je v dolgo dolino med Mrzlico in Kumom vedno znova pritegnila cel cvetober, nazadnje leta 2021.
Trgovina je v Trbovljah cvetela in propadala, kot pri večini dejavnosti pa je dolga desetletja tudi njen nastanek in razvoj narekovalo premogovništvo. Kajti številnemu delavstvu, ki ga je pot za kruhom pripeljala v zasavske jame, ponudba okoliških kmetov, potujočih mojstrov krošnjarjev in občasnih sejmov počasi ni več zadoščala, kot ugotavljata Žiga Blaj in Nevenka Hacin, kustos in muzejska svetnica Zasavskega muzeja Trbovlje (ZMT). Oba sta avtorja razstave o dvesto letih trgovine v Trbovljah in istoimenske publikacije Postrežba točna – cene solidne!. Navdih za naslov jima je bil – tako Hacinova – »blazno simpatičen« oglas, s katerim je novo »državno socialistično« trgovsko podjetje Preskrba, ki je nastalo iz Potrošniške zadruge, leta 1952 v Zasavskem vestniku vabilo kupce.
Skrivnost številke 29
V oglasu trgovskega podjetja Preskrba, ki je nastalo iz Potrošniške zadruge, objavljenem v Zasavskem vestniku leta 1952, je navedena tudi telefonska številka, na kateri so dosegljivi: 29. Nevenka Hacin o njej pravi: »Še en čudovit podatek: da v 50. letih v Trbovljah ni bilo prav veliko telefonov.«
Prve trgovine v Trbovljah so bile bodisi zasebne bodisi konzumne, ponujale so špecerijo in manufakturo. Prevladovale so trgovine z mešanim blagom, številne so bile tudi specializirane, med prvimi mesnice in pekarne, med tistimi, ki so se jim pridružile kasneje, pa jih je največ prodajalo alkoholne pijače.
Prvi, ki je v Trbovljah odprl trgovino, in sicer v severnem delu mesta s pretežno kmečkim prebivalstvom, tik ob cerkvi svetega Martina, je bil po uradnih virih Anton Siberl. Pisalo se je leto 1825.
Izvirni eksponati
Med najlepšimi eksponati na razstavi je oprema iz Radejeve trgovine, ki so jo muzeju »naravnost s podstrešja« podarili potomci tega znanega trboveljskega trgovca, po rodu sicer Radečana.
Razstava je odprta do maja 2024, njena avtorja Nevenka Hacin in Žiga Blaj pa že zdaj razmišljata, kam pospraviti vse razstavljeno, vse pločevinke, plastenke, škatle, vrečke in steklenice …, da jih bodo lahko zanamcem znova z veseljem pokazali, denimo, čez 50 let. In da se bodo tudi oni čudili, kot se je Žiga Blaj, predstavnik mlajše generacije, ko se mu je v muzejskem depoju, kot sam pravi, pred očmi pojavila prazna steklenica Talisovega kisa. Bila je namreč steklena, ne plastična, in pred pol stoletja so se najbrž pošteno smejali kustosu, ki jo je shranil.
Prišleki v jame spodbudili trgovino
V prvo polovico 19. stoletja sega tudi nastanek rudniškega konzuma. Maurerjev in erarični konzum sta bila prvi trgovini v osrednjem delu mesta, kjer se naseljujejo prvi prišleki, ki se zaposlujejo pri rudniku. Razcvet doživi trgovina po letu 1870, s prihodom TPD – Trboveljske premogokopne družbe.
Šele 60 let po Siberlu so prve trgovine zrasle tudi v južnem delu Trbovelj in čisto proti koncu 19. stoletja na vzhodnem pobočju mesta. Tudi prve mesnice so, enako kot trgovine z mešanim blagom, nastale v severnem delu mesta. Leta 1903 so svojo trgovino na zadružni podlagi ustanovili delavci. Vzrok: ker so »izgubljali soupravljavske pravice v rudniškem konzumu oziroma konzumu bratovske skladnice«.
Rudniško vodstvo je bilo očitno precej mačehovski »trgovec«. Družine rudarjev so v rudniškem konzumu »fasale« – šlo je za tedenski ali mesečni nakup – na kredo, »fasungo« so domov nosili v koših, dolg pa so v konzumu zapisovali v knjige in jim ga odtegnili od »cuolenge« oziroma plače. Če je bil previsok, družinam nakupa niso odobrili. Bolj kot »trdi rudniški gospodarji« so jim šli na roko mali zasebni trgovci. Hacinova o konkurenci med konzumi in zasebniki pripoveduje: »Kjer so rudniški delavci plačo dobili, tja so jo tudi vrnili. Ko je te zmanjkalo, je zasebnik delavcem še vedno dal na kredo, rudniški konzum pa velikokrat ne – niti osnovnih življenjskih potrebščin.« In po čem so Trboveljčani najpogosteje posegali? Žiga Blaj ugotavlja, da se v primerjavi s seznamom potrebščin iz leta 1953, ki ga hrani ZMT, nakupovalne navade v pol stoletja niso dosti spremenile: »Še vedno gre največ za prehrano.«
Tisti, ki imajo več pod palcem, po nakupih še vedno hodijo drugam, saj je njihova kupna moč velika, njihovih potreb pa ponudba v Trbovljah ne more zadovoljiti.
Nevenka Hacin
Od sejmov do »pičkurinov«
V 19. stoletju so v naših krajih še vedno cveteli tudi sejmi, katerih začetek sega v srednji vek. Živinski, Miklavžev, Jožefov sejem … so privabljali ljudi ne le kot gospodarski, temveč tudi kot družabni dogodek. Vzporedno je tekla tudi »trgovina brez trgovine« – s potujočimi trgovci oziroma krošnjarji z ribniškega in kočevskega konca ter s potovkami oziroma jajčaricami. Prvi so ponujali v glavnem lastne lesene izdelke, drugi so preprodajali sredozemske sadeže. V obdobju med obema vojnama so se pojavili še krošnjarji iz Knina, tako imenovani Dalmatinci. O tem, zakaj so jih Zasavci poimenovali »pičkurine«, Hacinova pravi: »Zaradi izraza, seveda, ki so ga uporabljali, kadar njihova prodaja ni bila uspešna.«
V to obdobje sodi tudi blagovna menjava domačinov v Trbovljah s prišleki iz Savinjske doline, ki so poljske pridelke oziroma izdelke menjavali za tobak, petrolej, kavo, milo … Da bi nenadzorovano menjavo preprečila, je občina leta 1920 uvedla tedenske sejme oziroma tržne dneve; šest let kasneje so zgradili tudi pokrito tržnico. Leta 1925 pa je tedanje Jutro zabeležilo resno opozorilo trboveljskih obrtnikov županstvu in poglavarstvu, naj prepovedo trgovanje »raznim krojačem in fušarjem«, ki domačim obrtnikom speljujejo naročila, in naj odstranijo tudi vse krošnjarje »pičkurine«, brez stalnega prebivališča v Trbovljah, sicer bodo morali odpustiti polovico krojaških pomočnikov.
Obdobje med obema vojnama na področju lokalne trgovine, ki je v majhnih lokalih z enim prodajalcem ohranjala postrežen način prodaje, ni povzročilo bistvenih sprememb. So pa kot gobe po dežju rasle pekarne in mesnice. Redki močnejši trgovci so se preizkusili tudi v grosistični prodaji, denimo Edvard Požun, ki je trgovce preskrboval s sladkorjem.
Častne izjeme
Redki so bili trgovci z najeto delovno silo, ki je bila po večini slabo plačana. Izjema je bil, kot navajata Blaj in Hacinova, trgovec Drago Radej, ta je imel močan socialni čut in posluh za finančne tegobe svojih rednih strank, ki jih je pritegnil tudi z dostavo blaga na dom. Kako pa mu je uspelo imeti nižje cene od konkurence? »Zaposleni pri Radeju so morali enkrat na mesec izpisovati cene v konkurenčnih trgovinah,« pravita.
Glede na zasedenost parkirišč gre prodajalnam v Pilonu, zadnjem nakupovalnem centru, ki so ga v Trbovljah odprli leta 2021, zelo dobro.
Žiga Blaj
Čas po drugi svetovni vojni, ki je za trboveljsko trgovino pomenil čas racionalizirane preskrbe, Žiga Blaj povzame: »To je bilo krizno obdobje, ko so ljudje kupovali na nakaznice; temu sta sledila nacionalizacija trgovin in ustanavljanje družbenih trgovskih podjetij.«
Za čas po vojni je značilno, da so nekateri nekdanji lastniki trgovin postali poslovodje novih trgovskih podjetij, pojasnjuje Blaj. Ne glede na to so se med ljudmi še vedno uporabljala »domača« poimenovanja prodajaln, denimo Pr' Požun, Pr' Radej.
Nastanek »holdinga«
Leto 1959 pomeni z združitvijo več manjših trgovskih podjetij v večje, krovno po imenu Prvi junij in z odprtjem veleblagovnice v dveh nadstropjih po vzoru ljubljanske Name poseben mejnik v 200-letni trboveljski trgovski zgodovini. Desetletje kasneje se Trbovlje že lahko pohvalijo s trgovci, kot so bili Varteks iz Varaždina, Borac iz Travnika, Peko iz Tržiča, Planika iz Kranja … – vsi v družbeni lasti. »A vendar so imeli ljudje kaj izbirati: od oblačil v Ona-on do bele tehnike v Elektrotehni. Zdaj tega v Trbovljah manjka. Spet smo se vrnili na polje šibke ponudbe. Tudi artikli se prodajajo primerno našemu povpraševanju,« je kritična Hacinova.
Domači so se umaknili »tujcem«
Po letu 1965 je bilo konkurence vse več, poslovalnice Prvega junija so postale zastarele, ljudje nezadovoljni s ponudbo in »prvi trgovec« Trbovelj se je leta 1970 priključil podjetju ABC Ljubljana.
Obdobje po osamosvojitvi zaznamujejo prihodi Supermarketa Tuš leta 1995 v Trbovlje, DrogerieMarkta leta 1996, Mercatorja leta 1999 in na drugi strani zapiranje in finančne težave domačih trgovcev. O propadu Prvega junija Blaj pravi: »Žal se po uspešnih začetkih njihova zgodba konča neslavno – z likvidacijo v 90. letih.«
Za kratek čas je v Trbovljah leta 2002 vrata odprl HarDi, nato so se zvrstile tuje trgovske verige, ki še vztrajajo: od leta 2005 je prisoten Spar, od 2006 Hofer, od 2009 Lidl, maja 2021 pa se je zgodil »zadnji« mejnik; Trbovlje so dobile sodoben nakupovalni center Pilon. »Glede na zasedenost parkirišč gre prodajalnam v Pilonu zelo dobro,« sklene Blaj.
Pred leti so Trboveljčani množično hodili nakupovat v Celje, Ljubljano … »Še vedno hodijo,« pravi Hacinova. »Po drugi svetovni vojni so imele poslovalnice Prvega junija bogato ponudbo. V novem centru lahko zdaj kupimo špecerijo, oblačila, igrače, hrano za ljubljenčke, ni pa mogoče tam kupiti, denimo, štedilnika … Kakšna je torej ta ponudba? Tako kot v 19. stoletju je odraz naše finančne zmogljivosti. Kupujemo osnovne življenjske potrebščine in druge artikle nižjega cenovnega razreda. Tisti, ki imajo več pod palcem, pa po nakupih še vedno hodijo v Celje, Ljubljano ali še kam dlje, saj je njihova kupna moč velika, njihovih potreb pa ponudba v Trbovljah ne more zadovoljiti.«
