Sočútje
Po Aristotelu sta sočutje in groza čustvi, ki ju v gledalcu vzbuja tragedija s prikazovanjem pogubnega dogajanja, trpljenja in smrti tragičnega junaka, kot lahko preberemo v Gledališkem terminološkem slovarju.
Gledališče v ukrajinskem mestu Mariupolj je bilo pred dnevi prizorišče drugačne, prave tragedije: stavba se je rušila pod ruskimi bombami, v zaklonišču pod gledališčem so trepetali civilisti. Le eno od prizorišč nedoumljivega, neopisljivega dogajanja, ki nas vsak dan znova presune in navdaja z globokim sočutjem.
SSKJ2 pravi, da je sočutje čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga. Biti sočuten pomeni občutiti bolečino nekoga drugega kot svojo in iskreno željo pomagati. Ta bolečina nas lahko celo hromi, lahko pa nas nagovarja, da se sočutno ozremo okrog sebe in se povežemo, uglasimo s svojim koščkom sveta, tukaj in zdaj. Negujemo občutek, da nam ni vseeno za sočloveka in njegovo doživljanje. Sočutna povezanost osmišlja življenje; skupnost z večino sočutnih članov bolje uspeva. Pristno sočutje, soobčutenje, je oblika najčistejše življenjske energije. Družba, oropana sočutja, je družba nepovezanih posameznikov, ki so zgolj zaradi lastnih koristi sposobni najhujših manipulacij in zlorab na račun drugih.
Ledena srca, ki povzročajo bolečino, so rasla brez sočutja, vzgajana z dresuro in pranjem možganov. Kamenela so ob dnevnih dozah grozot in nasilja, razčlovečena in brez kančka sposobnosti sočutenja.
Veter pa ga premore, sočutje – za ljudi, ki ga ne najdejo nikjer drugje. Ali pa za tiste, ki vedo, da smo del vsega in da je vse del nas.
Boža veter deklico
v hladni zimski noči,
solze grenke briše ji,
pravi ji, ne joči. (F. Lainšček)
Veter, raznesi ga, na vse strani, najprej pa proti severovzhodu ...
***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: Alenka Porenta.
