Spomín
V sredo sem se, kot je tradicija vsakega prvega novembra, odpravila na pokopališča, nazadnje na krminsko in se med drugimi tam počivajočimi sorodniki spomnila babičinega očeta, ki so ga iz Medane kužnega za špansko gripo v času njenega smrtnega pohoda po Evropi z vozom odpeljali v furlanski Krmin, od koder se ni vrnil nikoli več.
Beseda spomin izhaja iz praslovanske besede *vъzpominъ, kot se lahko poučimo v Snojevem Slovenskem etimološkem slovarju. Tvorjena je iz glagola *vъzpominati »spominjati se« in predstavlja nedovršni par obliki *vъzpomьněti »spomniti se«, ta pa par nedovršni obliki *pomьněti s prvotnim pomenom »misliti potem«. Beseda spomin je torej prvotno pomenila »trajajočo misel potem«. Predpona *vъz-, ki je pokazatelj dovršnosti oblike, kaže tudi na premikanje misli od spodaj navzgor, to je od pozabe k zapomnitvi. Prvotni pomen se je ohranil tudi v sodobnih pomenih te besede. SSKJ2 spomin namreč definira kot »predstavo, misel, podatek o preteklosti, ohranjen v zavesti« ter kot »sposobnost človeka, da lahko predstave, misli, podatke v zavesti ohrani ali obnovi«.
Če se vrnem k svojemu spominu, naj povem, da mi je potem, ko sem ob sredinem večernem mračenju dolgo motrila mogočen drevored cipres na krminskem pokopališču in mi je oko zatavalo po nagrobnikih s slovenskimi, furlanskimi, italijanskimi in nemškimi priimki pokojnih pripadnikov etničnih skupin, ki na tem lepem mestu počivajo skupaj, misli zaneslo k ljudem v Gazo, ki neskončno trpijo v nesmiselni medverski in medetnični moriji in ki bodo v prihodnje morali svoj individualni in kolektivni spomin izbrisati, da bodo ob taki tragiki sploh lahko živeli naprej.
***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Danila Zuljan Kumar.
