Štirje stolpiči kot cikcak na šahovnici
Med Celovške dvore in kompleks Spektre, ki je vidno zaznamovala veduto ljubljanske Šiške, se je ugnezdila soseska Kvartet, na videz mini naselje s štirimi stolpiči, ki pa vendarle premore kar 236 stanovanj. Tako pod urbanistično zasnovo kot arhitekturno podobo naselja, kjer je nekoč stala kitajska restavracija in je bil po prvotnem gradbenem dovoljenju predviden visok monolitni podolgovat blok, so se podpisali arhitekti ljubljanskega biroja Ofis.
Četudi se zlasti iz zgornjih stanovanj razkošnih kvadratur odpirajo pogledi na vse strani Ljubljane, od Ljubljanskega gradu pa vse do Kamniško-Savinjskih Alp, ta pogled jasno razkriva tudi mikrolokacijo: na eni strani jo ograjujejo Spektra s podpisom biroja Scapelab in nakupovalno središče Aleja ter transformatorska postaja, na drugi končna postaja z garažami Ljubljanskega potniškega prometa, uokvirjajo pa jo še železnica, mestne obvoznica ter intenzivna zazidava Celovški dvori.
Naročnik Corwin Slovenija je z nakupom zemljišča od DUTB dobil tudi nekaj let staro gradbeno dovoljenje za dokaj klasičen, precej visok podolgovat blok, a kot je povedal Erik Fusík, namestnik direktorja podjetja Corwin v Sloveniji, prvotna urbanistična rešitev ni izpolnila njihovih pričakovanj o kakovostnem projektu: »Vsa parkirišča so bila na površini, ni bilo dialoga z ulico. Zaradi oblike ne bi bilo dovolj javnega prostora. Zato smo se obrnili na arhitekte iz biroja Ofis, ti so pripravili boljši koncept, s katerim smo povečali zelene javne površine in ustvarili privlačnejšo arhitekturno rešitev.«
Glasna okolica in intima stanovanja
Kot pripoveduje arhitektka in soavtorica zdajšnje zasnove Špela Videčnik, je imela parcela že po prostorskem načrtu visok faktor pozidave, čim večji izkoristek si je želel tudi investitor. Glavni arhitekturni izziv je bil, kako to doseči, hkrati pa ohraniti humano merilo. Predvsem pa, kako v glasno urbano in prometno okolico umestiti stanovanja, ki potrebujejo tudi tišino, intimo in predvsem zelenje.
»V začetku smo naredili več urbanističnih preveritev, v kakšnih volumnih sploh oblikovati oziroma umestiti več kot dvesto stanovanj, in za najboljšo se je izkazala rešitev s štirimi stolpiči, postavljenimi cikcak oziroma med sabo zamaknjenimi kot na šahovnici, s čimer smo pridobili odprte poglede iz stanovanj in veliko naravne svetlobe. Hkrati smo s takšno postavitvijo stolpičev zaprli osrednji del soseske in ustvarili zunanji prostor, ki že na prvi pogled daje vtis, da pripada stanovalcem in nekako ne vabi mimoidočih, četudi ni ograjen z ograjo,« je pojasnila.
Velik učinek pri oblikovanju pripadajočega zunanjega prostora so dosegli še z reliefno oblikovanim parterjem; z zalivi in žepi različnih višin so zagotovili intimo tako za igranje otrok kot za druženje stanovalcev, skušali čim bolj sfiltrirati hrup z ulice in ustvarili kotičke tišine.
Po besedah Špele Videčnik se urbanisti veliko sprašujejo prav o tem, ali soseske ograditi ali ne, tako (zasebni) investitorji kot stanovalci si prej kot ne želijo, da bi se zagrajevale, kar pa je zelo nemestotvorno. Če bi bile vse soseske ograjene in zaklenjene, kar se v nekaterih mestih že dogaja, bi se sprehajali samo še med ograjami, prostor za njimi pa pripada elitam.
Stopničenje proti vrhu iz več razlogov
Kar je mogoče opaziti na prvi pogled, že med vožnjo mimo stolpičev, pa tudi iz vrhnjih stanovanj – stolpiči se proti 15. nadstropju stopničijo. To rešitev so arhitekti kot pravo prepoznali iz več razlogov. »Eden je ta, da smo z zmanjšanjem volumnov dosegli, da sončni žarki lahko prehajajo tudi v nižja nadstropja, drugi, da smo zgoraj tako lahko ustvarili stanovanja z velikimi terasami, ki ustvarjajo občutek bivanja v atrijski hiši nad mestom. Hkrati pa smo ustvarili dialog s Kamniško-Savinjskimi Alpami v ozadju,« sta povedala s soavtorjem zasnove, arhitektom Rokom Omanom.
Za referenco jima je bila še vedno ena njunih najljubših ljubljanskih sosesk, BS3 arhitekta Ilije Arnautovića, ki sicer na drugem koncu Ljubljane, za Bežigradom, prav tako ustvarja dialog z gorami v ozadju. Njuni šišenski bloki so dvobarvni, spodaj in na vrhu temni, s čimer so optično zmanjšali njihovo višino in še bolj poudarili stopničenje v zgornjih nadstropjih.
Stopničenje je narekovalo še druge elemente posameznega bloka, rastre, ki se nadaljujejo vzdolž fasad, tako pri fasadnih ploščah, razporeditvi oken in lož. Okna so med sabo zamaknjena v nekem nepravilnem ritmu prav zaradi osončenja. Po besedah arhitektov so naredili kopico analiz osončenja in okna premikali in zamikali, da bi v bivalne prostore prišlo čim več naravne svetlobe, upoštevali so tudi, kako se bloki medsebojno senčijo.
Sicer pa je bila tendenca ustvariti trajnostno gradnjo, objekti so zelo dobro toplotno izolirani, prezračevana fasada izničuje morebitno pregrevanje delov, ki so črne barve, pojasnjuje Videčnikova. Vsa stanovanja imajo že vgrajeno rekuperacijo, tako da oken za prezračevanje ni treba odpirati, s tem pa je zagotovljeno, da se v stanovanje ne širi hrup s ceste in je zagotovljena tišina. Opravili so analize ter fasade, okna, nekatere detajle in elemente zasnovali tako, da bi se hrup v stanovanjih zmanjšal. Pri zaprtih oknih zares ni mogoče občutiti, da je to eden najbolj prometno obremenjenih delov Ljubljane.
Slovaški Corwin namerava v Ljubljani v prihodnjem desetletju zgraditi še 1600 stanovanj. Poleg Vilharie, ki je v gradnji, načrtujejo Linhartov kvart ter soseski Masarykova in Kolinska.
Pri tlorisih upoštevali tržne analize
Soseska obsega skupno 236 stanovanj, pri njihovih tlorisih pa so upoštevali tržne analize, torej, po kako velikih stanovanjih v Ljubljani vlada največje povpraševanje. V pritličje zaradi sosednje transformatorske postaje stanovanj niso umestili. V nižjih etažah so stanovanja manjših kvadratur, začenši z 42 kvadratov velikimi garsonjerami brez lože, tu so enosobna in dvosobna stanovanja, nekaj je tudi trisobnih, vsa razen najmanjših pa imajo lože, ki segajo v osrednji bivalni prostor. S tem so dosegli enotnejši videz stolpiča, saj so balkoni vgrajeni v volumen bloka in ne izstopajo, je dejal Rok Oman. V zgornjih terasnih etažah so tri- in štirisobna stanovanja z eno ali več terasami.
Te so, kot je opaziti, že serijsko zasajene z borovci, da bi bilo zelenje zagotovljeno tako poleti kot pozimi, in kot poudarja Špela Videčnik, jim je pri tem projektu uspelo realizirati vse načrtovano zelenje, ponavadi investitorji privolijo le v tretjino tistega, kar si zamislijo.
»Ne glede na majhnost parcele, kjer stojijo stolpiči, smo zasadili sto dreves in več tisoč trajnic in čebulnic in visokih trav, od tega okoli 800 plezalk, ki bodo zazelenile bloke. Zdelo se nam je nujno, da v ta urbani del Ljubljane vnesemo čim več zelenja,« je dejala. Da bi lahko drevesa zrasla v višino, so morali pripeljati tudi na tone zemljine, a kot pravi sogovornica, je najbolj žalostno, če v soseski rastejo le nizka drevesa.
»Tako je denimo v soseski Koseški bajer, ki smo jo zasnovali, Murgle pa so z visokimi drevesi tako rekoč potopljene v zelenje,« je dodala za primerjavo.
Velikanski narobe obrnjen storž, ki ga je opaziti na otroškem igrišču – in je tudi zares igralo – se zdi kot del te rdeče niti ozelenitve, a kot je razkril vodja projekta Kvartet Tomaž Cirkvenčič, se v njem skriva še ena zanimivost, povezava z investitorjem, ki prihaja iz Slovaške. Storžu se namreč v slovaščini reče šiška.
Soseska Kvartet, Šiška, Ljubljana
Investitor: Corwin
Gradnja: 2020–2023
Arhitekturna in urbanistična zasnova: Ofis arhitekti (Rok Oman, Špela Videčnik, Janez Martinčič, Matej Krajnc, Andrej Gregorič, Urša Dirjec Meško, Katja Govednik, Rok Vrenko, Pepe Jose Navarrete)
V številkah: 236 stanovanj, 277 parkirnih mest
in 500 mest za kolesa
Stanovanjska bruto površina: 21.650 m2
Skupne zunanje površine: 5500 m2
Statika: Alexi Shakhvorostov
Strojne inštalacije: Matej Jelen
Električne inštalacije: Emil Lipovšek
Vrednost investicije: okoli 50 milijonov evrov
