Študentska lekcija epidemije: imeti ob sebi prave ljudi

Pestrega študentskega življenja že nekaj časa ni. Vrata fakultet so zaprta, študij poteka na daljavo, študenti se, zaprti med štiri stene, pripravljajo in opravljajo izpite. Kako živi 646 tujih študentov, ki so trenutno pri nas na študijski izmenjavi v programu Erasmus+? Večina je sošolce videla le nekajkrat, nekateri jih sploh niso spoznali. Prikrajšani so za običajna predavanja, kakor tudi za raziskovanje dežele, ki je postala njihov začasni dom. Izkušnje sogovornikov kažejo, da so se nekateri naučili biti sami, obenem pa ugotovili, da se v teh negotovih časih lahko še tesneje povežejo. In da je na koncu pomembno ob sebi imeti prave ljudi.
 

Maria Gajówka, Poljska (ekonomska fakulteta):
Po njihovi zaslugi pozabim, da se je svet ustavil

Za Slovenijo sem se odločila spontano. Na spletu sem naletela na bloge, v katerih nisem našla negativnih mnenj, in bolj ko sem se poglabljala v zapise, jasnejša je postajala izbira. Najprej je bilo nekaj negotovosti glede štipendije in prečkanja meja, ko so bile te nejasnosti rešene, pa se mi še vseeno ni bilo lahko odločiti, da se bom ločila od družine, poleg strahu, povezanega z epidemijo. Na koncu sta pretehtala želja po pustolovščini in zavedanje, da bi bila to lahko moja zadnja priložnost za izmenjavo v programu Erasmus. In tukaj sem: na ljubljanski ekonomski fakulteti – no, v resnici sem bila v njenih prostorih samo na začetku, prve dni ob dobrodošlici, ko sem dobila svojo študentsko izkaznico in si sposodila knjige.

Predavanja prek spleta so lahko bistveno bolj utrujajoča od običajnih, v študentsko življenje se ni bilo mogoče 'poglobiti'. Sošolcev nisem spoznala, stik z drugimi študenti na izmenjavi pa sem imela le med predavanji in skupinskim delom. K sreči lahko rečem, da je bila ta izkušnja vredna, in sicer zaradi mojih sostanovalk iz Rusije, Finske, Belgije in Češke, brez katerih si svojega življenja tukaj ne znam predstavljati. Način, kako smo se povezale, odtehta vse neprijetnosti, ki sem jih doživela. Po njihovi zaslugi včasih pozabim, da se je svet ustavil. Kljub vsem ukrepom in odpovedanim aktivnostim nam je uspelo odkriti nekaj lepot Slovenije.


 

Luca Bauz, Nemčija (filozofska fakulteta in fakulteta za družbene vede):
Med sprehodi po Ljubljani sem se počutil doma

Kot študent politologije in zgodovine sem se za Slovenijo odločil, ker me zanimata zgodovina in kultura severovzhodne Evrope, Ljubljana pa je za nemškega študenta odlično mesto, saj je v nekaterih pogledih ključ med srednjo Evropo in Balkanom. Na žalost vsa predavanja potekajo prek spleta – samo na začetku semestra je bilo dva tedna dovoljeno hoditi na fakulteto. Vem pa, da je to zaradi situacije prava odločitev, zato nisem jezen ali razočaran. Takšen način študija sem izkusil že v prejšnjem semestru na domači fakulteti. Kljub temu je malce nenavadno ostajati doma, za študij je včasih težko najti motivacijo, predvsem zdaj, v izpitnem obdobju, v tej rutini ni lahko ostati osredotočen.

Ima pa ta oblika študija vseeno prednosti; študenti in profesorji se spoprijemamo z novimi izzivi, ki prinašajo nove načine učenja, video- in fotovsebine so lahko v predavanja bolje vključene. Vsekakor pa je slabost to, da nisem spoznal sošolcev: pri spletnih predavanjih v primerjavi z običajnimi ni možnosti, da bi z drugimi govoril tudi o bolj osebnih stvareh. To je žalostno, ampak nujno, če hočemo ustaviti epidemijo. Predvsem pa je žalostno, da ne moremo izkoristiti aktivnosti, organiziranih za študente na izmenjavi. Vem, da bi bilo sicer veliko možnosti, da bi potoval, vsekakor se bom v prihodnosti v Slovenijo vrnil. Sem pa ob skoraj vsakodnevnih sprehodih bolje spoznal središče mesta. Prav med sprehodi po Ljubljani sem se tukaj počutil doma.


 

Isabel Schoonakker, Nizozemska (pedagoška fakulteta):
Spletna predavanja dajejo več svobode, a vse gre počasneje

Ko sem se morala v začetku lanskega leta odločiti, kam bom šla na izmenjavo, sem Slovenijo, o kateri prej nisem slišala veliko, videla kot potencial za dobro izkušnjo zaradi lepe narave, bogate kulture in predvsem cenjene univerze. Obiskujem pedagoško fakulteto v Ljubljani. Seveda sem večkrat podvomila, da bi med pandemijo potovala na drug konec Evrope, obenem pa nisem hotela zapraviti te priložnosti: z najboljšo prijateljico sva se odločili, da vseeno greva, in na koncu se je to izkazalo za najboljšo odločitev. V živo sem imela eno samo predavanje – takrat sem spoznala sošolce in profesorico – sicer pa vse poteka prek spleta. Takšen način študija od mene zahteva veliko, ni vedno lahko zbrano gledati v zaslon tudi po več ur skupaj. S takšnim načinom predavanj sicer privarčuješ čas, ki ga lahko koristneje uporabiš za študijske obveznosti, prav tako za odhod v naravo.

Spletna predavanja tako dajejo več svobode, slabost pa je to, da so stiki z drugimi tujimi študenti redki in je zato tudi delo v skupinah težje, počasnejše. Poleg tega si ves čas v istem okolju, včasih je dobro iti na fakulteto in zamenjati okolje. Kljub vsem ukrepom mi je uspelo z ljudmi različnih narodnosti splesti prijateljske vezi, za kar sem hvaležna. Slovenija ima lepo naravo in nekajkrat smo s skupino prijateljev šli na izlet. Iz teh čudnih časov je treba potegniti najboljše in meni je to uspelo. Res mi je pandemija tu in tam prekrižala načrte, tako me domači niso mogli obiskati, sama nisem mogla med prazniki domov. Je pa v težkih časih pomembno ob sebi imeti prave ljudi – kar sem sama na srečo doživela.
 

Martina Paulenová, Slovaška (fakulteta za družbene vede)
Izmenjavo sem podaljšala zaradi ljudi, ki sem jih tukaj spoznala

Da namesto na Nizozemsko, ki je bila dlje časa moja prva izbira, za izmenjavo izberem Slovenijo, sem se odločila po priporočilu prijateljev, ki so mi o Ljubljani povedali veliko dobrega, predvsem o kul glasbeni in kulturni sceni. Ker se ukvarjam z glasbo, sem se želela tukaj povezati s kreativnimi ljudmi, dobiti nove poglede, obiskati kakšen koncert. Ko sem septembra prihajala v Ljubljano, so na Češkem, kjer študiram novinarstvo in medijske študije, razmere uhajale izpod nadzora, tukaj so se zdele bolj obvladljive. Prvotno sem prišla za en semester, vendar bom izmenjavo podaljšala, saj mi je všeč lokalna scena in želim dati izmenjavi še eno priložnost. Vsa predavanja potekajo prek spleta – malce je depresivno, ko vidiš, da tudi profesorji ne marajo takšnega načina poučevanja. Največja prednost je, da jih lahko spremljaš v postelji, kar pa je obenem največja slabost, saj ob vsej situaciji zmanjka motivacije, da bi zapustil sobo. V živo sem spoznala samo študente Erasmusa, žal pa nobenega profesorja.

Prav ljudje, ki sem jih spoznala, so razlog, da sem se odločila podaljšati izmenjavo. V stiku sem še z buddyjem, lokalnim prijateljem, kakor tudi s skupino Slovencev, ki sem jih spoznala prvi teden na rejvu. Pandemijo jemljem resno in tako sem večino časa v svoji sobi, kjer študiram in ustvarjam glasbo, tu in tam se družim z ljudmi zunaj stavbe, kjer živim. V vsem tem času, ki mi je bil kar naenkrat na razpolago, in ob dejstvu, da sem bila izolirana, mi je uspelo veliko delati na sebi in svojem duševnem zdravju, v vsakdanjik sem vključila meditacijo. Četudi si želim iti ven in spoznati navdihujoče ljudi, mi nekaj pravi, da je bilo to, kar sem namesto tega delala to jesen, bolj pomembno. Upam pa, da bo drugi semester tako zabaven zunaj, kot je bil prvi semester notri.