V podarjeni hiši občina uredila stanovanja za mlade
Redko se zgodi, da kot javna najemna stanovanja za mlade družine in mlade zaživi katera od zelo starih hiš. V historičnem središču Novega mesta, na Glavnem trgu 2, so pred dnevi v novo življenje pospremili več kot tristoletno Fichtenauovo hišo, ki jo zaznamuje bogata zgodovina, v 19. stoletju je slovela kot sedež novomeške poštne službe. Zdaj je v njej urejenih osem stanovanj, štiri so že dobila najemnike.
Stavbo, ki so jo potomcu družine Fichtenau Nikolaju Toussaintu Levičniku vrnili z denacionalizacijo po letu 1991, je ta leta 2016 podaril mestni občini Novo mesto. Po besedah podžupana Urbana Kramarja ta starejši gospod iz Zagreba ni imel potomcev, ki bi poskrbeli za hišo, želel pa si je, da bi bila namenjena mestnotvorni dejavnosti. Na občini so se odločili, da jo uredijo kot stanovanjsko hišo z javnimi najemnimi stanovanji, namenjenimi mladim, mladim družinam in predstavnikom deficitarnih poklicev v javnih službah, upravlja jo občinski stanovanjski sklad.
»Mlade smo prepoznali kot tiste, ki pripomorejo k oživljanju mestnega jedra, tudi sicer zaznavamo trend priseljevanja zaradi možnosti zaposlitve. Za druge ranljive skupine, ki jim namenjamo pozornost, starejše in invalide, je ta hiša manj primerna, saj je v njej le manjše dvigalo, poleg tega do hiše, ki stoji v območju za pešce, ni mogoče z avtomobilom, tu je tudi vse bolj živahno družabno življenje,« je povzel razloge sogovornik. V prihodnje naj bi uredili še tri podstrešna stanovanja, sicer pa v neposredni bližini za mlade prenavljajo še eno staro hišo; v projektu trenutno pridobivajo gradbeno dovoljenje.
Na občini so pričakovali, da bo zadostovala le manjša prenova, med drugim z zamenjavo strehe. A kot poudarja tudi arhitektka, profesorica Maruša Zorec, ki je vodila prenovo s sodelavcema Tadejem Bolto in Rokom Velikonjo (biro Arrea) ter v sodelovanju z zavodom za varstvo kulturne dediščine in novomeščanskim mestnim arhitektom Tomažem Slakom, so šele, ko so začeli z delom, ugotovili, v kako slabem stanju je. Še zlasti slabo je bilo stanje stropov, zato je bilo treba hišo tudi statično sanirati.
Zelo malo avtentičnih elementov
Kot pripoveduje Maruša Zorec, je imela hiša zelo malo originalnih, avtentičnih elementov, ki so jih lahko obdržali. »Treba je bilo ohraniti podobo zunanje fasade in zunanjega stavbnega pohištva, prav tako smo ohranili notranje stavbno pohištvo, teraco tlak in stebre. Pri izbiri novih elementov smo sledili rdeči niti, da ustvarimo čim bolj nevtralno podobo in tako poudarimo prostorske kvalitete hiše, ki premore tudi veliko naravne svetlobe. Izbrali smo hrastov parket, okna in druge lesene obloge na notranjem dvorišču so iz macesnovega lesa,« je povzela.
Spomeniška služba jim je na dvoriščni strani dopustila nekaj več svobode. Arhitekti so se odločili, da historična okna ohranijo z rekonstrukcijo, preostala pa posodobijo, med drugim zato, ker je bil celoten notranji ovoj v zelo slabem gradbenem stanju, hiša je namreč iz kamna in opeke. Sogovornici se sicer zdi škoda, da spomeniško varstvo ni bolj vztrajalo pri prezentaciji poslikav, ki so jih odkrili. Kot navaja konservatorski načrt, ki ga je pripravila Anja Premk, so dekorativne poslikave našli predvsem v bolj reprezentativnih prostorih v prvem in drugem nadstropju, najbogatejše so bile na južni strani, ki gleda na Glavni trg, a tu so hkrati manj ohranjene kot v severnem delu.
Kar zadeva notranjost, so arhitektom pustili proste roke. Maruša Zorec priznava, da je bilo kar težko premisliti in vzpostaviti vertikalne vode za kuhinje in kopalnice po hiši, pa tudi urediti čim več stanovanjskih enot iz tako imenovanih prehodnih sob. Nastalo je osem stanovanj v velikosti od 56 do 108 kvadratnih metrov. Prav tako ni bilo povsod mogoče, da bi največjo sobo določili kot dnevnobivalni prostor, kakršnega uporabniki pričakujejo v današnjem času.
»Želeli pa smo si, da bi vse dodane nove volumne, kot so kopalnice, lahko zasnovali kot vstavljene elemente, oblečene v lesene obloge, ki bi dajale vtis pohištvenih elementov, in tako jasno pokazali odnos med novim in starim, a žal zaradi racionalizacije stroškov lesenih oblog nismo mogli uresničiti,« pravi Zorčeva. Želeli so si tudi, da bi stanovalci lahko vstopali z Glavnega trga, s katerega vodi glavno stopnišče v višja nadstropja, vendar je v pritličju lokal v zasebni lasti, zato to ni bilo mogoče. Tako se po novem glavni vhod v hišo odpira z notranjega dvorišča.
Od kostanjeviškega opata do družbenih stanovanj
Po konservatorskem načrtu, ki ga je pripravila Anja Premk, so prvi zgodovinski viri iz leta 1726, ko je kot lastnica omenjena Izabela Renata Gusič, ki je imela v lasti tri hiše, tudi tri pogorišča. Leta 1738 jo je kupil kostanjeviški opat Aleksander in jo v celoti prenovil. Glede na očitke, da je imel priležnico, je morda hišo kupil za svojo družino.
O Fichtenauovi hiši govorimo od leta 1795, ko jo je kupila ta družina, potomci so jo obdržali v lasti vse do druge svetovne vojne, ko je bila posest nacionalizirana. Sočasno s Fichtenauovimi je prišla v stavbo poštna postaja za menjavo konjev. K pošti so spadali prenočišča, gostišče in konjski hlevi, saj samo s poštno dejavnostjo ni bilo mogoče preživeti.
V 50. letih 20. stoletja so bila v hiši družbena stanovanja, tu je stanoval tudi slikar in grafik Bogdan Borčić s takratno sopotnico, prav tako grafičarko Zdenko Golob, oba sta poučevala na novomeški gimnaziji. V 70. letih je v dveh nadstropjih živelo pet družin in pet posameznikov.
Rezultati sondiranja so pokazali, da je bila stavba v preteklosti večkrat predelana, dograjena in nadgrajena (nosi sledove vsaj iz 16. stoletja), tudi z združevanjem parcel in hiš, oblikovno je sicer klasična in brez posebnosti. Na Glavni trg kaže tipično podobo 19. stoletja, notranji ambient z atrijem in nekaj prostorov pa (delno) podobo poznega baroka.
Aktualen koncept: skupnostni prostori
Maruša Zorec zelo podpira, da bodo v hiši stanovali mladi, želijo si, da bi uporabljali tudi notranje dvorišče. Z mestnim arhitektom Tomažem Slakom so med drugim preverjali možnost, da bi v pritličju zaživela knjigarna, saj sodobne knjigarne v mestnih jedrih delujejo kot nekakšni skupnostni prostori z raznolikimi vsebinami, prostori za debate in kavarno, s čimer se ponuja priložnost za druženje in se tvori skupnost, stanovalci se mešajo z drugimi obiskovalci. Lahko bi bil tu urejen tudi prostor coworkinga, ki bi ga najemali stanovalci in bi si ga delili kot skupni delovni prostor. A kot so povedali na občini, bo v pritličju hiše poslej prodajalna lokalnih živil in izdelkov Dobrote Dolenjske.
Skupnostni prostori posameznih hiš ali sosesk so nadvse aktualen koncept v arhitekturi. Stanovalci jih uporabljajo in upravljajo za potrebe dnevnega varstva za otroke ali starostnike, to je lahko prostor, kjer se družijo, lahko so urejeni tudi kot stanovanje, v katerem imajo priložnost za krajši obisk prijatelji ali sorodniki stanovalcev, saj so njihova stanovanja za goste premajhna. Ko je prazno, pa ga lahko oddajajo turistom.
Tudi sicer razmišljajo, da bi bilo v prihodnje smiselno spodbujati sodelovanje z bodočimi stanovalci. Projekti, ki trajajo več let, vse udeležene zelo povežejo s hišo oziroma projektom, s čimer razvijejo drugačen odnos do njega kot tisti, ki ga dobijo v uporabo že gotovega. Ne poznajo stanja, kakšen je bil pred prenovo, tudi potem ne znajo ceniti, kaj je nastalo, poleg tega bi arhitekti lahko upoštevali njihove želje, predvsem pa pokazali, kakšne možnosti ponuja arhitektura, še razmišlja na glas Zorčeva.
Všeč ji je nov utrip starega dela Novega mesta, ki ga je s prenovami arkad v mestnem parterju oblikoval že arhitekt Marijan Lapajne, predvsem pa projekti zadnjih let, od (z nagrado piranesi nagrajene) prenove odprtih javnih površin mestnega jedra (Atelier arhitekti) do treh novih brvi. »Zlasti Novo mesto in Radovljica, kamor se rada odpravim na izlet, pa tudi Škofja Loka so takšna jedra, ki polnokrvno živijo z domačini, ustvarja se okolje, v katerem se ljudje počutijo doma. Medtem ko se je v stari Ljubljani z izseljevanjem prebivalcev in premnogimi stanovanji za turiste izgubil občutek doma za domačine,« še poudarja Maruša Zorec.
Podžupan Urban Kramar pritrjuje oživitvi mesta, ki se kaže v zadnjem času. Adventne prireditve oziroma koncerti so pritegnili rekordnih 50.000 obiskovalcev, tudi lanski tridnevni festival cvička in Odprta kuhna sta imela rekorden obisk, s prenovo javnih površin se je izboljšala gostinska ponudba, v obnove se podajajo tudi zasebni investitorji. »Mestnemu jedru pa manjka trgovska ponudba, ki se je še poslabšala v obdobju epidemije, poleg tega občina ni lastnica skoraj nobenega lokala, povrhu je kupce težko pritegniti v staro jedro iz nakupovalnih centrov, tako da nas tukaj kljub subvencijam čaka kar nekaj izzivov,« se zavedajo s sodelavci. Sicer pa se med drugim obeta prenova novomeške tržnice in Narodnega doma.
Staromeščanska hiša, Glavni trg 2, Novo mesto
Naročnik: Mestna občina Novo mesto
Avtorji prenove: Tadej Bolta, Rok Velikonja, Maruša Zorec (Arrea arhitektura)
Odgovorni konservator: dr. Tomaž Golob, ZVKDS Novo mesto
Čas prenove: 2018–2024
Velikost: 1306 m2 neto
uporabne površine, 8 stanovanj,
3 poslovni prostori
Velikost stanovanj: od 56 do 108 m2
Velikost poslovnih prostorov: od 24 do 60 m2
Izvajalec: Malkom
Stavbno pohištvo: Mizarstvo Dobrina
Investicija: skoraj 3,5 milijona evrov, od tega 900.000 evrov iz evropskega sklada za regionalni razvoj
