Tiskane izdaje
Na fotografski spletni strani photographytalk so pred nekaj tedni objavili prispevek o zelo pogostemu naročniku fotografskih storitev: takemu, ki od vas pričakuje, da boste fotografirali zastonj. Da njegova ponudba ne bi zvenela preveč nezaslišano, ima pripravljenih šest najpogostejših argumentov.
- ta naloga bo povečala vašo prepoznavnost
- če niste pripravljeni delati zastonj, bom našel drugega fotografa
- fotografijo lahko poiščem tudi na agenciji stock
- tudi moj bratranec ima dober fotoaparat in lahko prosim njega
- če nam uspe, bo pritekel tudi denar
Podobne utemeljitve zastonjskega dela so običajne tudi v drugih ustvarjalnih panogah in spletni ekonomiji. Zakaj bi zastonj objavljali na youtubu, pisali zastonj bloge na bloggerju, zastonj skrbeli za družabno omrežje na facebooku in zastonj oskrbovali spletne fotografske albume? Ker vas to veseli, ker vas bo morda nekdo opazil, ker se vam bo morda nekoč splačalo in ker je na spletu dovolj drugih nadarjenih avtorjev (ali celo algoritmov), ki so pripravljeni delati brez plačila. Skratka: na spletu ni razumno zahtevati plačila, saj boste poplačani z drugimi nematerialnimi dobrinami.
Razmišljanje o naravi dela v digitalni ekonomiji so doslej večinoma usmerjali tehnološki vplivneži, ideologi informacijske družbe in serijski podjetniki. Spletni poslovni modeli so stavili na množico priložnostnih ustvarjalcev, ki bo z brezplačnim delom pritegnila druge uporabnike spletnih storitev in njihovo pozornost prodala oglaševalcem. Veljalo je prepričanje, da so spletne storitve preveč vabljive in človeška želja po samoizražanju tako močna, da ne bo nikoli zmanjkalo brezplačnih vsebin, ki jih je mogoče agregirati, kurirati in premlevati z uredniškimi algoritmi. Lastniki spletnih uspešnic pa so upali, da se ne bodo uporabniki nikoli vprašali, zakaj je Facebook nenadoma vreden na desetine milijard dolarjev in pomislili, da za neko zasebno podjetje opravljajo na stotine ur neplačanega dela.
Vendar se samoumevnost brezplačnega dela morda izteka. Britanski publicist in kritik Barney Hoskyns je ustvarjalce pozval, naj za medijsko in drugo ustvarjalno industrijo prenehajo opravljati neplačano delo. Z brezplačnim oblikovanjem, fotografiranjem, igranjem, nastopanjem, pisanjem in spletnim objavljanjem namreč ne podpirajo »svobodne kulture«, ampak predvsem pospešujejo razvrednotenje intelektualnega dela in spodbujajo izkoriščanje prekarnih ustvarjalnih delavcev.
Podobno misel je v najnovejši knjigi Who Owns The Future razvil tehnološki pionir in kritik Jaron Lanier. Samoumevnost internetne brezplačnosti je kritiziral že v manifestu You Are Not a Gadget, kjer se je dotaknil predvsem kulturnih in psiholoških vplivov tehnologije, ki jo je v soustvarjal v sedemdesetih letih. Zdaj pa se je dotaknil tudi (politične) ekonomije in zapisal, da sedanja internetna ekonomija uničuje srednji razred.
V predgovoru knjige je svojo zaskrbljenost utemeljil na primerjavi Kodaka in Instagrama. Kodak je nekoč zaposloval 140.000 ljudi in je bil na poslovnem vrhuncu vreden približno 28 milijard dolarjev. Instagram, ki ga je Facebook lani prevzel za milijardo dolarjev, je imel tedaj samo 13 zaposlenih. Kodak je svojim zaposlenim omogočal normalno življenje srednjega razreda - stanovanje, zdravstveno zavarovanje in dovolj denarja za preživetje družine -, instagram je poskrbel samo za njegove lastnike in ustanovitelje. Ostala delovna mesta so med prehodom v digitalno ekonomijo izginila in jih niso nadomestila nova.
Številni teoretiki informacijske družbe bi Lanierju verjetno očitali, da digitalizacija ni zgolj odpravila delovnih mest, ampak jih digitalna ekonomija tudi ustvarja. Soustanovitelj Googla Larry Page bi dodal, da je tehnologija odpravila nešteta duhomorna delovna mesta in ljudem omogočila, da se ukvarjajo s stvarmi, ki jih v resnici zanimajo. Vendar Lanier zgolj potrjuje opozorila, ki so jih že pred leti zapisali številni sociologi in raziskovalci postindustrijskih družb: da nova delovna mesta večinoma niso enakovredna tistim, ki izginjajo. Ustvarjalni delavci zato niso podobni zadovoljnim in samouresničenim posameznikom, ki so v digitalnem svetu uresničili svoje potenciale, ampak bolj spominjajo na intelektualne mezdne delavce, ki ne morejo računati niti na osnovno socialno varnost.
Bi se »digitalna revolucija« zgodila, če razvoja interneta ne bi plačali ameriški davkoplačevalci? Če starši, zaposleni v nedigitalni ekonomiji, otrokom ne bi kupovali prvih računalnikov in mobilnikov ter jim plačevali račune za internetni priključek? Če družine zaradi negotovosti ne bi mogle omogočiti študija prihodnjim znanstvenikom, inženirjem in programerjem?
Družba, sestavljena iz redkih zmagovalcev in številnih poražencev digitalne ekonomije, take napredne revolucije ne more ponoviti. Niti ustvariti nove.
