Tiskane izdaje
Gotovo je odstop komisije za preprečevanje korupcije (KPK) bomba, ki je padla v petek, ko je vodstvo komisije z Goranom Klemenčičem na čelu sporočilo skoraj neverjetno odločitev: da nepreklicno odstopa.
Danes bo predsednik države verjetno s strankarskimi predsedniki že govoril o tem problemu: o tem, kako izjemno potrebna je hitra reakacija, ki naj pripelje do sestave novega protikorupcijskega senata in s tem novega vodstva KPK.
Včeraj mi reče prijateljica Janja: pa kaj predsednik govori, da bo našel novi protikorupcijski senat, Klemenčiča naj prepriča, da ostane.
Razlogov, zakaj je prišlo do odstopa še edine preostale institucije, ki ji ljudje v državi v povprečju še najbolj verjamejo in jo prepoznavajo kot tisto, ki se še spopada s korupcijo in vsemi njenimi izrastki in razrastki, je gotovo izjemno veliko. A sporočilo odstopa je že od daleč jasno: nekaj v sistemu mora biti nadzemsko narobe, če »film poči« tudi Klemenčiču in preostalima članoma vodstva KPK.
Ali kakor pravi Rajko Pirnat v Nedelu: samo težave, ki jih ima vodstvo take institucije, ne morejo biti razlog za odstop. Težave so neizogiben del takšne funkcije v takšni instituciji.
Od tu do sklepa, da so težave in pritiski ter hkrati nemoč delovanja ali pa njeno do skrajnosti spolitizirano relativiziranje, prerasli še tako kompakten vrh KPK. Ki gotovo ima tudi svoje drobne napake.
Gotovo je do udara na KPK prišlo v izjemno delikatnem času. Korupcija na visoki ravni se odvija po tekočem traku, tiste na nižjih ravneh niti ne opazimo, dokler ni »procesirana«; seveda je na vrsti prej, kakor tista visoka; da se ja vidi, da mislimo tudi na male.
Zakaj neki smo priča odstopom ministrov, ki so še včeraj govorili, zakaj pa bi odstopili, kakor denimo Stanko Stepišnik, potem pa vendarle »častno« naredijo ta odločilni odstopni korak? Tudi zato, da ne bi bila blamaža - njihova seveda - še večja.
Drugi se borijo in poudarjajo vsebino, kakor denimo prostorski minister Samo Omerzel. Prav zabavno ga je bilo opazovati v njegovem prepričevanju, da s tem, ko je njegovo podjetje nameravalo podpisati novo, pardon podaljšano pogodbo z državnim Darsom, ni naredilo nič nezakonitega. Za vsak primer se je tej pogodbi odrekel in je čist. Ha. Tistega pokončnega rušenja v Bohinju ne bi pogrevala, še manj one vile na obali. Saj je vendar logično, da rušenje takih mogočnih obzidij stane več kakor rušenje tiste bajturine v Bohinju.
Treba je varčevati. Mogoče pa bo celo Türkov dvorec na obali kdaj prišel prav za kakšne visoke zapornike...
Da ne omenjam afere Vozniška dovoljenja. Nekaj odstopov odgovornih iz te zgodbe se je resda zvrstilo, samo odgovorni minister Omerzel si je hitel ustvarjati sliko, kaj se pravzaprav dogaja tudi na «njegovih« agencijah skupaj z javnostjo.
Človek bi pomislil, da so ministri vendarle bolje obveščeni, če se zdaj vsem nam razlaga, da so se vozniška dovoljenja »dogajala« leta in da so nekateri to vedeli. Vsi ta glavni so vedeli, da se dovoljenja »dogajajo«, samo minister ne?
Zdravstveni minister Tomaž Gantar je odstopil. In postal takorekoč protikorupcijski ministrski junak, ker je ob odstopu dejal, da je v zdravstvu korupcija. Bi spet rekla - ha. A zgodbe o zdravnikih, popoldanskih obrtnikih niso od včeraj. In posamične zgodbe, v katerih so ti obrtniki zdravniki izkoriščali svoje osebje iz redne dopoldanske službe, tudi ne.
Danes naj bi obsodili Dušana Črnigoja, nekdanjega predsednika uprave gradbenega imeprija Primorje. A ob tem lahko med drugim spomnimo, da je bil Črnigoj še pred slabimi petimi leti eden najbolje, če ne najbolje plačanih menedžerjev v državi.
Visoke menedžerske plače so praviloma bile spremljevalke zavoženih menedžerskih praks, zato je bila v nekem obdobju razumljiva poteza takratnega ministra Mateja Lahovnika, da jih je z zakonom takorekoč prepovedal; tiste nenormalno visoke in predvsem nezaslužene. Danes, ko se iz krize po petih letih še vedno nismo izkopali, se t.i. Lahovnikove plačne omejitve samo še kritizira. Še malo, pa bodo Lahovnikove plačne zavore prepoznane kot eden od razlogov, zakaj smo v krizi.
Predsednik KPK Goran Klemenčič je vsa leta, od kar vodi KPK, poudarjal: korupcija je pri nas sistemska. Ali kot bi rekel Ali Žerdin iz Dela, da je korupcija pri nas v strukturi političnega - reda, običajev, odločitev, razmišljanja.
Moj sklep je enostaven: od začetkov tranzicije smo dopustili hojo po robu in jo vgradili tako v zakone kot v kode zdravega etičnega razumevanja sveta in našega bivanja. In postala je naša vsakodnevna praksa.
Kako se bomo torej izognili eksodusu etičnega, po kom se bomo zgledovali. Miro Cerar je v eni svojih kolumn v Dnevniku zapisal, da je odgovor na vprašanje, koga si Slovenci jemljemo za vzor, zelo mavričen.
Odprti smo za dobre zglede, a tudi, in to na kolektivni ravni, za napačne, ko se med drugim »podrejamo manjšini, ki nas pita s svojo izrazito človeško majhnostjo in nas tako kot narod duši ter onemogoča hitrejši in pozitivnejši razvoj.«
Temu dušenju se je treba upreti. KPK je s svojim odstopom, tako je razumeti, naredila prav to. Se uprla.
