Tiskane izdaje
Ta teden je nemški tednik Spiegel znova dokazal, da je še vedno lahko tako analitično »zrcalo« temu, kar se dejansko dogaja po svetu, kot tudi »svetilnik« ostalim kolegom, ki še verjamejo, da novinarstvo ni povsem izumrlo. Sicer se tudi v tem medijskem gigantu niso uspeli izogniti težavam, kako se prilagoditi sodobnim trendom, ki jih narekujejo novi mediji hitre sociale. Za tednik, ki pred sedmimi leti ni podlegel protiruski histeriji in je bil eden redkih zahodnih medijev, ki je pokazal s prstom na dejanskega krivca za takratni vojaški spopad med Rusijo in Gruzijo, so med zadnjo ukrajinsko krizo tudi presenetljivo hitro nasedali zahodni propagandi. To je bilo očitno zlasti v primeru katastrofe malezijskega potniškega letala, ki ga je še vedno neznani storilec sestrelil nad ukrajinskimi bojišči, nemški tednik pa je takrat brez kakršnihkoli resnih dokazov že z naslovnico povedal, kdo je »krivec«. Potem so našli »dokaze«, ko so nepremišljeno in brez posebnega preverjanja objavili spektakularne izsledke nadvse vprašljivih »neodvisnih raziskovalnih novinarjev« iz skupine Belingcat, da je ruska vojska računalniško ponaredila satelitske posnetke, ki naj bi dokazovali vpletenost ukrajinske vojske pri sestrelitvi letala.
Toda s kasnejšim iskrenim opravičilom in razkritjem, da je Belingcatova »analiza« bržkone večji ponaredek od ruskega »ponaredka« samega, so v hamburškem tedniku dokazali, da so še vredni zaupanja iz »starih dobrih« časov na začetku tega tisočletja, ko je njihovo moskovsko uredništvo vodil avtor knjige Balkansko minsko polje, nemirno preddverje Evrope Walter Mayr. Ta je tudi eden od glavnih krivcev za naslovno temo, s katero je ta teden Spiegel razburil zlasti nemško in avstrijsko javnost. Čeprav je Mayr zdaj njihov dopisnik iz Rima, včasih kaj napiše tudi o avstrijski politiki in Dunaju, kjer je nekoč živel − sploh če je tema povezana z njegovim bivšim »deloviščem«, nekdanjo Sovjetsko zvezo. Tako je pisal tudi o nekdanjem zetu kazahstanskega predsednika Nursultana Nazarbajeva Rahatu Alijevu, nekdanjemu kazahstanskemu veleposlaniku na Dunaju, ki je nekoč veljal za Nazarbajevega naslednika, potem pa je padel v nemilost. Mayr je pred več kot dvema letoma opisal, kako za ogromna plačila cvet nekdanjih evropskih socialdemokratskih voditeljev opravlja svetovalna in lobistična opravila za, kakor vse kaže, dosmrtnega kazahstanskega diktatorja, ena izmed njihovih nalog pa je bila tudi ta, da pomagajo spraviti za zapahe njegovega upornega zeta, ki so ga doma obtožili veleizdaje in umora dveh bankirjev. Nemški kolega sicer ni bil prvi, ki je razkril, da vodi Nazarbajeve mednarodne lobistične posle dunajski advokat Gabriel Lansky, ki si je s tesnimi povezavami z avstrijskimi socialdemokrati prislužil vzdevek »rdeči Gabi«, o tem, da je »svetovalec« kazahstanskega voditelja Lanskyjev prijatelj in nekdanji socialdemokratski poglavar in predsednik avstrijske vlade Alfred Gusenbauer, pa je že pred štirimi leti poročala ameriška agencija AP. Vsekakor pa centrali dunajskih mednarodnih lobistov Nazarbajeva ni bilo pretirano všeč, da je Mayr popisal, kako si nekdanji evropski voditelji, kakor so nekdanji prvi možje Nemčije Gerhard Schröder, Velike Britanije Tony Blair, Italije Romano Prodi, Avstrije Alfred Gusenbauer in Poljske Aleksander Kwašnievski, svoje »uboge« pokojnine plemenitijo z mastnimi, šestmestnimi honorarji, ki jim jih za njihovo svetovanje prek dunajske advokatske pisarne plačuje diktator iz Astane.
Kakor so razkrili dokumenti in zasebna elektronska pošta, ki jih je neznanemu storilcu uspelo izmakniti iz Lanskyjeve pisarne, so bili zaradi Mayrovega obiska in poročanja lobisti zelo zaskrbljeni. Do tega dopisovanja in drugih papirjev so se dokopali v redakciji Spiegla, kar je bil tudi povod za njihovo zadnjo naslovno temo, v kateri razkrivajo, koliko denarja so od Nazarbajeva prejeli nekdanji nemški socialnodemokratski prvaki in njihovi evropski kolegi. Kritični so zlasti do nekdanjega notranjega ministra Ottoja Shillyja. Ta je bil sicer nejevoljen, ker so mu znižali kazahstanski honorar, ko ni hotel vplivati na uredništvo tednika (s katerim je bil do nedavnega v zelo dobrih odnosih), naj zamenja nadležnega novinarja, toda dokumenti dokazujejo, da v drugih primerih ni bil tako načelen. Vprašljiv je zlasti njegov prijateljski obisk pri severnorensko-westfalskem pravosodnem ministru Thomasu Kutschatyju, ki ga je novembra 2012 neuspešno poskušal prepričati, naj sproži pregon proti nekdanjemu Nazarbajevemu zetu, zdaj že pokojnemu Alijevu.
V Avstriji socialdemokrati, ki jim v letošnjemu supervolilnem letu že tako trda prede, niso navdušeni nad »cinizmom«, kakor se je izrazila komentatorka časnika Standard Petra Stuiber, svojega nekdanjega voditelja Gusenbauerja, ki na leto s članstvom v svetovalnem odboru kazahstanskega predsednika zasluži okoli 400.000 evrov. Po poročanju Spiegla je pisarna njegovega advokatskega prijatelja za vodenje kazahstanskih poslov in usmerjanje uglednih lobistov prejela več kot 14 milijonov evrov. To ni dosti za lepšanje mednarodne podobe »stepskega sultana«, kakor so pred leti v ameriški reviji Atlantic poimenovali kazahstanskega diktatorja, ki je po nekaterih informacijah v času svoje četrtstoletne vladavine na svoje račune pospravil vsaj milijardo evrov. Je pa to vsekakor velik »dosežek« za »rdečega Gabija«, ki je nekoč veljal za »borca za človekove pravice« in je, kakor ga hvalijo v nemški izdaji Wikipedije, od leta 1973 aktivni član Amnesty International, sedi pa tudi v odboru mednarodne organizacije za zaščito novinarskih pravic Poročevalci brez meja s sedežem v Parizu.
