Tiskane izdaje
Slovenija za živahnejšo gospodarsko rast ne potrebuje vlade in gospodarskega ministra, pač pa predvsem mir in po možnosti trojne volitve na leto - da se politiki ukvarjajo predvsem sami s sabo in ne lomastijo po gospodarstvu.
Nekaj podobnega smo pomislili državljani ob včerajšnji presenetljivi novici, da se je slovenski BDP v tretjem četrtletju povečal za celih 3,2 odstotka. Kaj se dogaja? Postaja Slovenija podalpski gospodarski tiger ali pa vsaj ris? No ja, smo še daleč od tega, in hvalabogu, da je tako. Pet-, šest- ali sedemodstotne stopnje rasti, ki smo jih dosegali v letih 2004-2007, so se končale s katastrofo - potem ko je BDP v letu 2009 strmoglavil za osem odstotkov in nato še naprej padal ali stagniral vse do letos. Vsaj v prihodnjem desetletju se bomo morali kar navaditi, na eno-, dve ali triodstotne letne stopnje rasti, kar bo več, bo že čisti presežek.
Če pogledamo vzroke za letošnji slovenski gospodarski zasuk, je jasno, da smo več gradili na lokalni ravni, ker so župani poskrbeli za svoj naložbeni make-up pred lokalnimi volitvami. Tisto kar najbolj preseneča, pa ne le ekonomiste, je letošnja trdoživa poskočnost slovenskega izvoza. Nad pozitivnimi gospodarskimi premiki je bil v nedavnem intervjuju za Sobotno prilogo presenečen celo sam minister za finance Dušan Mramor. No, preveč zadovoljen le ne sme biti, saj bo sicer še težje prepričal sindikate, da moramo kljub taki nenadejano visoki rasti še kar naprej varčevati, rezati, sekati po njihovih plačah...
Letos so naši izvozniki sploh poseben fenomen, ker prav zdaj naše glavne izvozne partnerice (Nemčija, Italija, Francija, Rusija itd.) močno gospodarsko stagnirajo ali pa se celo potapljajo v novo recesijo. Tista tretjina ali pa četrtina slovenskih podjetij, ki je dobra, je očitno res od sile. Kapo dol pred njimi. Brez teh izvoznih podjetij, ki plačujejo davke, polnijo proračun, zagotavljajo dobro plačana delovna mesta in ustrezno domače povpraševanje - in letos povečujejo prodajo za šest, sedem odstotkov -, bi nam res trda predla.
Kar zadeva Slovenijo so pri svojih napovedih krepko usekale mimo - in nas podcenile -tudi najuglednejše mednarodne inštitucije, ki nam tako rade solijo pamet, med drugim tudi gospodarski napovedovalci iz famozne trojke (ECB, IMF, evropska komisija) ali pa analitiki EBRD. To na prijeten način utrjuje naše spoznanje, da njihovih napovedi res ne gre jemati za suho zlato.
In še to: ob letošnji višji gospodarski rasti se že spet postavlja vprašanje, zakaj smo pri bančnih stresnih testih lani in letos po diktatu evropske komisije in ECB tako prekleto drago plačevali razne svetovalne družbe a la Oliver Wyman, da so nam napovedovali katastrofične scenarije, ki se niti slučajno niso uresničili? Oliver Wyman nas je že lani testiral ob predpostavki globoke recesije, po kateri bi naš BDP v treh letih skopnel skoraj za desetino, letos je na primeru Slovenije spet ponovil podobno katastrofično vajo in na debelo pokasiral na račun nas davkoplačevalcev. Človek se vpraša, kako si ECB, Evropska komisija in konec koncev tudi Banka Slovenije lahko privoščijo tako podcenjevalno nonšalanco svojih preplačanih podizvajalcev.
Pod črto: Krize še ni konec, za dokončno oceno, ali je zasuk navzgor trajnejši ali pa zgolj prehodni, pa bomo morali še počakati vsaj pol leta. A izvoz je že nekaj let edina komponenta BDP, ki vleče Slovenijo naprej. Morda bo kdo rekel, da moramo uspešnim slovenskim izvoznikom postaviti spomenik, in da bi bili brez njih, o tem ni dvoma, še naprej v ledeni recesiji. To drži. A če bi povprašali same izvoznike, bi vam zagotovo vsi po vrsti povedali, da naj si država spomenik nekam zatakne in da od nje pričakujejo le normalne davke in razmere za poslovanje. Za vse drugo znajo na srečo najbolj poskrbeti sami.
