Tiskane izdaje
Ko so se uradni pogovori med nemškim in grškim političnim vrhom končali, se je šele prav začelo: kanclerka Angela Merkel in premier Aleksis Cipras sta v ponedeljek zvečer skupaj preživela skoraj pet ur. Če bo krščanskodemokratska prvakinja kdaj pisala spomine, bo to poglavje morda eno od bolj zanimivih celo za osrednjo političarko Evrope in sveta.
»Cipras in Merklova, skregajta se že!« so včeraj pozivali na spletni strani nemškega tednika Der Spiegel, potem ko sta nemška kanclerka in grški premier kljub očitnim nasprotovanjem zelo vljudno izpeljala skupno tiskovno konferenco.
Res je Merklova nekajkrat osuplo pogledala svojega sogovornika, ki je novinarjem razlagal o moralni dolžnosti za zahtevo vojnih odškodnin sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne ter o nujnosti razjasnitve podkupovanja nemškega Siemensa, ko bi moral odgovoriti na vprašanje o grožnji svojega obrambnega ministra, da bo v Nemčijo pošiljal azilante s teroristi vred, pa se je »naredil Francoza«.
Še več, prvak skrajno leve in desno nacionalistične grške vlade je v prvih tednih svoje vladavine napadal Nemčijo, ne pa bi nakazal želje po obisku, zato je morala Angela Merkel s pripombo, da je bolje, če se pogovarjajo drug z drugim in ne drug mimo drugega, sama prijeti za telefon.
Vmes je že zavladal hlad v odnosih med finančnima ministroma obeh držav, potem ko je nemški Wolfgang Schäuble skupaj z nekaterimi drugi evrskimi kolegi namigoval, da ni mogoče izključiti grškega odhoda iz evrskega območja, grški Janis Varufakis pa se je spotaknil ob svoj proti Grčiji iztegnjeni sredinec iz svojih profesorskih časov.
Bolj kot obscena gesta Nemčijo motijo stališča, ki stojijo za njo, in ob tako različnih pogledih ni nobenega dvoma, da bi se lahko kanclerka in premier pogovarjala še dlje. Vsaj za zdaj pa je bolje, če se nista prepirala, ampak poskusila približati stališča o grškem gospodarskem preporodu in vlogi te države v evrskem območju in Evropi.
Prepričanje, da bi morala bogata Nemčija jamčiti za vse evrske dolgove, da bi tako obrobje skupne evropske valute dobilo sredstva za svoj gospodarski razvoj, namreč zagovarja še nekaj strank z evropske skrajne levice, in če bodo prevladala še kje, si ni mogoče predstavljati obstanka skupne evropske valute. Mnogi v kanclerkini uniji CSU/CSU že zdaj verjamejo, da revolucionarnim grškim politikom preveč popuščajo.
Dileme, ki razdvajajo Nemčijo in Grčijo, pa so vse preveč pomembne, da bi se lahko izognili resnim razpravam o njih. Ali morajo tako imenovane države trgovinskega presežka res zagotavljati sredstva tistim, ki kupujejo njihove izdelke, kot trdi grški finančni minister, ali pa mora vsaka evrska država poiskati svoje konkurenčne prednosti v dobro vseh, kot verjame konservativna Nemčija?
Angela Merkel rada poudarja, da ima Evropa sedem odstotkov svetovnega prebivalstva, petindvajset odstotkov proizvoda in petdeset odstotkov socialnih izdatkov. Že leta 2020 bo zagotavljala le še petnajst odstotkov svetovnega gospodarstva, dodajajo črnogledi.
Nemčija tudi zdaj, ko Grčija in nekatere druge krizne države ne kupujejo več toliko nemških izdelkov, beleži rekorde trgovinske presežke, kar najbrž pomeni, da njeno gospodarstvo uspešno osvaja druge trge. Berlin tudi poudarja, da se je pod prejšnjo konservativno vlado k gospodarski rasti vrnila tudi Grčija, potem ko je vlada pristala vsaj na del reform, ki jih zahtevajo upnice.
Tudi prejšnji premier Antonis Samaras pa je moral spremeniti številna stališča, preden se je lahko spopadel s strukturnimi pomanjkljivostmi svoje države, in je na koncu kljub nekaterim uspehom vseeno izgubil volitve. V Berlinu, Bruslju in drugih prestolnicah še vedno upajo, da bo skrajno levi premier morda celo uspešnejši v spopadu s starimi političnimi in klanskimi lojalnostmi, ki Grčijo zaznamujejo že vse od njene neodvisnosti.
Cipras pa bo morda tudi sam raje nadaljeval z »mi proti vsem, vsi proti nam« pristopom, pa čeprav ta njegovi državi ne more prinesti veliko dobrega. Celo na tiskovni konferenci z nemško kanclerko je grški premier raje poudarjal boj proti nemški industrijski korupciji v Grčiji, doma pa je med najbolj preganjanimi šef statistične službe, ki je objavil podatke o velikanskih dolgovih države, potem ko so se oblasti desetletje lagale o njih.
Če drži poročilo časopisa Financial Times, je Cipras še na zadnjem bruseljskem kriznem vrhu izjavljal, da je tuje preverjanje statistik kršenje suverenosti in mu je morala prav Angela Merkel povedati, da je to v resnici dolžnost vseh članic Mednarodnega denarnega sklada in drugih mednarodnih ustanov.
Nemčija pa je z evrskim proračunskim paktom že dobila zagotovilo, da drugi brez njenega pristanka ne bodo segali po njenem denarju in je lahko ob nenehnem naraščanju proračunskega denarja tudi sama bolj velikodušna. Doma to dokazujejo nenehna višanja socialnih stroškov od najnižje zajamčene plače do višjih pokojnin, koalicija Angele Merkel pa je pripravljena pomagati tudi Grčiji, a le na svoj način. Ta tudi od grške vlade zahteva, da se odreče sanjam o socializaciji evrskih izgub in lagodnem življenju brez resnega spodbujanja gospodarskega napredka - ter nenehnemu iskanju zunanjih sovražnikov z Nemčijo pri samem vrhu. Presoja, ali so to le drobtinice ali pa resna spodbuda razvoju, je zdaj v rokah premiera Aleksisa Ciprasa in njegove vlade.
