Kreativno: Dravle geto

Ljubljančani si včasih predstavljamo, da imamo v mestu geto. Morda ga celo malo pogrešamo in zato po zidovih pišemo Dravle geto, Fužine − vstop na lastno odgovornost, South central Trnow ... To, da si želimo geto, je presenetljivo le na prvi pogled. Mesto brez geta ni čisto pravo mesto, in če nimamo vsaj približka geta, se nam hitro zdi, da smo tam tam s kakšnim luštnim avstrijskim krajem. Getoizirane soseske so precej pomemben element urbanih kultur, hiphopa na primer. Si predstavljate MTV hiphop video, z vsem kar paše zraven, avti, pitbuli, puncami in letečimi bankovci, posnet v Ukancu? Geto je priročen tudi za vse tiste napol izmišljene zgodbe, ki si jih govorimo zvečer po bifejih ... Na Glinškovi so frendu z balkona v šestem ukradli novega gorca, ti rečem, to je geto ... pa za pogovore o nogometu ... na Fužinah Ronaldo ne bi do polovice pretekel s takim driblanjem ...

Ti namišljeni geti pa imajo tudi resnične učinke. Ko smo na faksu anketirali Ljubljančane, katerega dela Ljubljane se bojijo, so bile velike stanovanjske soseske vedno visoko uvrščene. Nekako so se menjavale: Dravlje, Fužine, Štepanjsko, Glinškova, BS, Savsko naselje in druge. Ne nujno v tem vrstnem redu. Zanimivo je bilo, da prebivalci BS nikoli niso navedli BS. Tudi tistim iz Brilejeve se je zdela Bratovševa veliko bolj nevarna od Dravelj. To kaže, da se prebivalci v lastnih soseskah ne počutijo ogrožene, še več, čisto v redu se jim zdijo, kar sanje o getu postavi na glavo. Skupna značilnost getov je namreč ta, da gredo njihovim prebivalcem strašno na živce, in čim prej bi se radi odselili, pa se zaradi pomanjkanja denarja ne morejo.

Pred kratkim je časopisna hiša Delo pripravila sveženj člankov o Fužinah. Ti so še enkrat pokazali, da Fužine niso noben geto, ampak prijetna soseska. To za ljubljanske soseske kažejo tudi druge raziskave. Zato obstajajo določeni razlogi, recimo socialistična stanovanjska politika, katere posledica je bila, da so v istih blokih živeli sprevodniki in profesorji. Hkrati se Slovenci ne selimo preveč radi, spremembe značilnosti mestnih predelov pa so posledica selitev. Tudi majhen najemniški trg naredi svoje − lastniki se selijo manj. Tako, na srečo, ljubljanske blokovske soseske nimajo prav veliko geto kriminalnega šarma. Prej nasprotno, nekoliko dolgočasne so. Lokalna skupnost je zamrla, ljudje se ne poznajo med seboj, stanovalci včasih v soseskah ne najdejo aktivnosti, ki bi jih pritegnile, zato jih uporabljajo kot spalna naselja.

Vse to ni nič nenavadnega, to, da si delimo kiosk, pekarno in poštno številko, še ne pomeni, da moramo biti vsi z vsemi prijatelji. Lokalne skupnosti se mi sicer zdijo krasne, vendar lokalne skupnosti ne moremo kar ustanoviti. Lahko jo le spodbujamo, in včasih se razvije, včasih pa tudi ne. Tako gre to. Lahko pa skupnostne vezi uporabimo kot omrežje, na katerem zgradimo neko storitev, od katere imajo vsi korist. Recimo prebivalci majhnega kraja na Škotskem so namesto nasprotovanja gradnji vetrnih elektrarn zahtevali še vetrnico zase. Nekaj so sicer morali plačati zanjo, ampak zdaj imajo presežke elektrike, ki jo prodajajo, dobiček pa investirajo v razvoj kraja. Njihovo sodelovanje je preraslo v pravi krajevni energetski projekt.

Pred nekaj tedni smo v Ljubljani dobili prvo storitev, ki temelji na sodelovanju in souporabi. V Savskem naselju so odprli Knjižnico REČI* − ta deluje kot knjižnica, le da izposoja reči. V njej si prebivalci soseske, pa tudi drugi, delijo množico predmetov, ki jih souporabljajo. Medsebojno zaupanje (v to, da bodo tudi ostali z rečmi tako skrbni, kot bi bili sami) so pretvorili v ekonomsko, okoljsko in skupnostno koristno storitev. Prav take ustvarjalno zasnovane storitve pa lahko veliko doprinesejo k zanimivosti sosesk, hkrati pa omogočijo nov način povezovanja lokalnih prebivalcev v skupnost souporabnikov določene storitve. Lahko je Knjižnica REČI, lahko je trgovina, v kateri prebivalci zamenjujejo in prodajajo zelenjavo, ki so jo pridelali na balkonih, vrtovih in strehah. Lahko je kino, ki ga vodijo lokalni prebivalci in poleti v lokalnem parku predvajajo filme, stroške pa pokrijejo s prodajo kokic in piva ...

Zato upamo, da je Knjižnica REČI le prva taka storitev in da jih bo s časom čim več. Kot rečeno, ne gre za geta, gre le za spalna naselja, ki pa sploh niso slaba, le malce dolgočasna sem in tja, zato za svojo oživitev sploh ne potrebujejo veliko. Nekaj zanosa lokalne skupnosti, ustvarjalnega pobudnika in spodbujevalca ter podporno okolje, sestavljeno iz lokalnih institucij.

*Knjižnica REČI se je razvila v partnerstvu ProstoRoža, Slovenia Coworkinga, Regionalne razvojne agencije Ljubljanske urbane regije in Mestne občine Ljubljana, odprla pa se je ta teden. Vabljeni k vpisu.

Aidan Cerar je urbani sociolog iz Regionalnega centra kreativne ekonomije - RRA LUR

***

Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...

S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:

* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec

* Ana Osredkar, soustanoviteljica zavoda Servis8, business development manager po poklicu in service designer po srcu

* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.

* Jernej Stritar, oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar

* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG