Tiskane izdaje
Po dolgem času sva prejšnji vikend se z Dnevnikovim likovnim urednikom spet terminsko dovolj ujela, da sem utegnil zrisati naslovko za Objektiv. Članek je govoril o upravnikih večstanovanjskih zgradb, ki sicer često opravljajo mučeniško delo, a ker je področje slabo urejeno, nekateri situacijo tudi sumljivo izkoriščajo. Izkoristil sem velik format naslovke in narisal tole:
Po mojem se v blogu ne vidi dobro, toda na sliki je hiša, ki na nogah iz kanalizacijskih cevi dirja skozi noč, njene vajeti pa v rokah drži vampir z glavobolom, ki odgovarja na brneče telefone, tačas ko stavbi po slamici sesa kri. Na bloku dela s krvosesom še par očitno nakonektanih podizvajalcev, kot so, denimo, varnostnik volkodlak, coprnica snažilka in Frankenstein pleskar, skozi okna pa vidimo tudi življenja stanovalcev: eni se ravno zbirajo pri protivampirskem ritualu in nekdo se skuša v osamosvojitvenem duhu izrezati iz hiše, drugi pa pač spijo, berejo po posteljah, zrejo skozi okno ali se pretepajo.
Ideja mi je bila fina, ker namiguje tako na potencialno problematičnost upravnikov (urejanje poslov po vezah, sumljiva poraba sredstev) kot na možnost, da se nanje spravljamo kot na grešne kozle, vredne pogroma. Tudi izvedba mi je še kar ok (fibertip fluki in digitalne barve, če koga zanima), čeprav sem za Objektiv risal že boljše. Najljubša mi je doslej tale, izpred kakega leta:
... ki prikazuje neodgovorne porabnike evropskih sredstev, katerih hudodelstva gre v veliki meri pripisati usnuli državi, saj je zatajila pri nadzoru svojih porednih piščet. Tehnika je enaka, mi je pa na risbi poleg zabavno podebiljenih petelinčkov všeč še počasni prehod iz ozadja kantovsko moralnega zvezdnatega neba in bikovsko besnega pogleda Evrope navzdol v podalpsko laissez-faire idilo domačega travnika, kjer kot da nihče ne ve, kaj je pravzaprav s celotno situacijo narobe.
Za Objektiv sem doslej narisal komaj tri naslovke: delno zato, ker je fond ilustratorskih kandidatov velik, delno ker je rok vedno na knap in me je urednik prejšnje trikrat zalotil zakopanega v druge posle, delno pa ker se tudi on (sicer krasen model, da ne bo pomote) name spomni predvsem, ko pride v striparno kupit nov del Sage o pošasti iz močvirja.
Iztočnica za epepe: Saga o pošasti iz močvirja ali Saga of the Swamp Thing je ena največjih stripovskih klasik osemdesetih, s katero je svojo ameriško kariero pričel Alan Moore, danes legenda stripovske scenaristike. Manj posvečeni ga najbrž poznate vsaj po Watchmenih in V for Vendetta, po katerih so bili posneti znani, a od izvirnika slabši filmi, Swamp thing pa je serija, ki ga je lansirala v nebo strip scenaristov mu je nastanek teh klasik sploh omogočila.
Pošast iz močvirja je bil v osemdesetih že zelo demode retro horor strip, ki ga nihče ni jemal resno, začasno pa so ga obnovili le, ker je takrat slavni Wes Craven po njegovih motivih posnel film. Za pisanje so najeli poceni Britanca, toda temu je v štirih letih serijo uspelo spraviti na vrh prodajne lestvice, požeti vse cehovske nagrade in stripovski scenaristiki priskrbeti dotlej nesluteno častitljivost.
Pri tem je zanimivo, da se Stvor Mooru sploh ni zdel zanimiv junak. V nekem intervjuju ga je označil kar za »Hamleta prekritega s šmrkljem« in res gre za prav prežvečen motiv znanstvenika, ki ga eksplozija v laboratoriju zaluča v močvirje, iz tega pa čez nekaj dni vznikne stvor, ki bi se rad svojim krvnikom maščeval za tragično izključitev iz človeške rase.
Zato je dal Moore junaka že na koncu prve številke lepo ubiti in ga je naslednji mesec po anatomski disekciji redefiniranega spet vrnil v življenje: izkaže se, da Pošast fizično sploh ni znanstvenik, ampak zgolj močvirska vegetacija, ki je pod vplivom razpadajočega trupla prevzela kemični spomin umrlega in si vzpodbujena s pripravkom za pospešeno rast obupana izdelala slabo kopijo človeškega telesa.
Pošast kar na lepem ni bila več »Alec Holland na nek način čudežno spremenjen v rastlino«, ampak »Rastlina, ki misli, da je Alec Holland. Rastlina, ki se po svojih najboljših trudi biti Alec Holland«. Ali, kot se na drugem mestu izrazi Moore, »Duh odet v plevel«. Da ti gredo kocine pokonci!
Iz tega perspektivnega premika Moore izpelje vse mogoče implikacije, od Stvorove krize identitete, ko bi se rad spet zlil z barjem, prek namigov, da si je bila zemeljska flora skozi zgodovino že večkrat omislila sličnega zastopnika svojih eko-interesov in da je bil eden izmed njih tudi Zeleni Jurij, pa do pošastkovega romanja v pekel (mimo duha svojega nekoč zmotno zastopanega jaza) po oteto ljubico, s katero se v nadaljevanju ganljivo trudita vzpostaviti ljubezenski odnos kljub zgražanju okolice. Izjemno, izjemno branje, ki ga ne bi mogel topleje priporočiti. Aja, itak da ga imamo v Pritličju!
Če se po tej reklamni digresiji spet vrnem k svojim risbam, so pred kratkim nastale tele, politično in gospodarsko aktualne, za že parkrat omenjeno Pravno prakso:
Gornja je spremljala članek o medijskih napadih na slabo banko, ko je ta prodala z nekim časopisom povezano firmo. Menda je naslov tedaj govoril o »noči dolgih nožev«, avtor našega članka pa je menil, da je »čiščenje hleva« vendarle ustreznejša prispodoba. Kljub vsemu si spričo informacij iz ust bivših zaposlenih na DUTB nisem mogel kaj, da ne bi sporočila niansiral s hlevsko podobo čistilca. Tudi štalo se da čistiti na več načinov in čeprav je nujno, da se je nekdo loti in je hinavsko spravljati se nanj, ko si pri tem maže roke, to še ne pomeni, da je vsako njegovo odločitev treba potrpeti kot nujno zlo.
Tu je še ena iz prejšnjega tedna na slično temo mazanja gornjih okončin, tokrat ob zapisu o Cerarjevem pilatovskem pranju rok ob odločitvi, komu naj se proda Telekom:
Trg je govoril. In na njegovi ročici je tudi svinjarija nevidna. Glede te teme bi kar prikimal finemu Žerdinovemu uvodniku v zadnji Sobotni prilogi: celo če bi pristali na zveličavnost vsake odločitve prostega trga (ki je sicer sumljiva) ta ne ustreza več svojemu imenu, če prodajalec ob ponudbi vnaprej pove, da se mora robe čim prej znebiti.
Nisem pa mogel mimo vizualne dimenzije križanega. Moj znanec, FB frend in odličen oblikovalec, ki naj ostane neimenovan, je novi Telekomov logo ob njegovi premieri zgroženo označil za »anemične modre kroge« in tudi na moji slikci iz teh ran lijejo le kovančki. Tisti fini ptiček, ki ga vsi pogrešamo, pa (bržčas z mafno vkup) v logoraju poje pesem o gospodarjevi prodaji. »Čiiip!«
Tako gre to.
Zdaj grem pa na morje. Silba kliče. Nisem še bil, ampak menda je lepo in mirno, pa dete bo lahko slano vodo pilo. Pred papajem in v slovo še en precej grob, ampak iskren in po mojem predvsem smešen strip o dojenčkanju.
***
Izar Lunaček živi, riše stripe, piše članke, pije in hodi. Včasih tudi je in vozi kolo. Ima nekaj brade in penis. Rojen je v petek poleti.
