Kako zmanjšati osip pri študiju
Za ta prispevek sem se odločil, ko sem prebral poročilo o zdravniških napakah v Sloveniji, v katerem obravnavajo vsako znano napako in pozivajo vse, da napake prijavijo, saj je le tako mogoče preprečiti nove, podobne. Kot večina državljanov pa sem si zapomnil veliko medijsko odmevnost, ko so dvema starima pacientoma zamenjali identiteto (beri identifikacijske listke) in ju posledično tudi neustrezno zdravili. Zato so zamenjali vodstvo bolnice.
V prispevku želim pokazati, da je takih in hujših napak v slovenskem terciarnem izobraževanju nekaj tisoč in so sistemsko vgrajene v sistem, s čimer se povzroča veliko škode, travm, stroškov, onemogoča se poklicno kariero mladim, obenem ima država nepotrebne stroške, razvrednoti pa se kakovost izobraževalnega sistema in predvsem zaupanje vanj.
To je dejstvo, da se v Sloveniji vsako leto škartira (izmeče) skoraj polovico mladih, ki so sposobni za šolanje v terciarnem izobraževanju, in da je to vgrajeno v sistem. Univerza v Ljubljani v letnem delovnem načrtu brez kančka sramu zapiše, da v šolskem letu 2023/2024 predvideva 55-odstotno prehodnost na univerzitetnem študiju, na visokostrokovnem pa 49-odstotno. To pomeni, da bodo, kljub oglasom, vabljenju in obljubam študentom in staršem ter s hvalisanjem o znanstveni in siceršnji odličnosti, v prvem letniku skoraj polovici mladim povedali, da so za študij pri njih nesposobni. In v obrambo univerze na tem mestu – to je popolnoma res.
Vendar zakaj so ali bodo študente vpisali v te programe, če bi to lahko ugotovili že pred vpisom? Zakaj nimajo triaže, kot to delajo v zdravstvu, oziroma zakaj opravijo triažo po tem, ko študente že vpišejo in poberejo denar vsaj za dve leti? Kakšen škandal bi bil, če bi v zdravstvu samo enega pacienta zdravili na napačnem oddelku, za napačno bolezen, samo zato, ker imajo tam dovolj prostora in ljudi, ki nimajo kaj početi. Potem pa bi ga poslali na pravo samoplačniško zdravljenje na ustrezen oddelek, češ javni denar za zdravljenje si že porabil.
Ta proces se dogaja predvsem zaradi denarja, posledično pa tudi zaradi državne politike, ki prisega na javne univerzitetne izobraževalne ustanove, ki jih zanima predvsem znanstvena odličnost, pisanje člankov in mednarodna uveljavljenost.
V Sloveniji je v generaciji približno 20.000 mladih, od katerih je za univerzitetni študij sposobna približno četrtina, 5000, in to so tisti, ki dosežejo na splošni maturi vsaj 18 točk (okoli 4000) in na poklicni maturi vsaj 19 točk (okoli 1000).
Vse slovenske univerze in druge ustanove imajo v generaciji na voljo 5000 maturantov za vpis v univerzitetne programe, vpišejo pa jih približno 9000, kar pomeni 4000 takih, ki za takšen študij niso sposobni in so že vnaprej (v veliki večini) obsojeni na neuspeh.
Med temi 4000 predstavljajo pomemben del maturanti, ki so pozitivno opravili splošno maturo (s končno oceno manj kot 18 točk), kar naj bi bil po zakonu ustrezen pogoj tudi za univerzitetni študij, kar je seveda laž in zavajanje. Za poznavalce namreč ocena 3, ki prevladuje v takih diplomah, ne pomeni sposobnosti sinteze in vrednotenja, ki jo zahteva univerzitetni študij.
Rešitev te težave je zelo preprosta. Ministrstvo mora dovoliti vpis na univerzitetne programe samo tistim, ki dosegajo omenjene pogoje (18 točk na splošni in 20 na poklicni maturi + maturitetni predmet), ne glede na to, kakšne želje in potrebe imajo posamezne ustanove in programi. Ustanove pa naj septembra pripravijo nekaj uvodnih predavanj, na katerih bodo določeni študenti spoznali, da je to prezahteven študij, in ne šele oktobra, ko so že vpisani. In take naj preusmerijo v primernejše programe.
Druga težava je tudi velik osip na visokošolskih strokovnih programih na univerzah. Za ta študij je v Sloveniji sposobnih okoli 8000 mladih iz generacije, mednje ne sodi približno 2000 maturantov z najslabšimi ocenami z obeh matur.
Nekaj osipa v visokostrokovnem študiju gre na račun teh študentov, največji problem so napačni cilji, struktura in izvajalci teh programov, in to posebej na univerzitetnih institucijah, ki te programe razpisujejo bolj po sili razmer (denar, zaposlitev presežka kadrov), saj v raziskovalno akademsko okolje ne sodijo. Predavajo jim večinoma raziskovalci in ne vrhunski strokovnjaki, od študentov zahtevajo enake kognitivne sposobnosti kot na univerzitetnem študiju in rezultat je znan. Polovični osip. Verjetno bi bil še večji, vendar morajo pustiti naprej vsaj pol študentov, glede na vpis v prvi letnik, da dobijo polno financiranje programa.
V Sloveniji je problem, da manjka kakovostnih visokostrokovnih programov in predvsem ustanov, ki so jih sposobne izvajati.
Zelo pomembno je tudi, da se takoj spremeni financiranje, kar pomeni, da se financira samo študij študentov, ki redno opravljajo obveznosti, posledično se bo ustanova trudila s študenti in jih v roku pripeljala do diplome, brez slabe vesti, kot zdaj, ko mnoge spustijo samo zaradi denarja, posebej v tistih univerzitetnih programih, v katerih večina študentov ni sposobna za tak študij in bi morali oddelke zapreti. Ko so vsi študenti sposobni za študij, mora za zanimivost in motivacijo ter sodoben študijski proces poskrbeti šola. Trenutno bo to malo težko, saj 90 odstotkov učnega kadra nima nobene formalne pedagoške izobrazbe. Habilitirani so pač za predavatelje. Do jeseni pa je še veliko časa za delo s kadrom.
Vsaka šola bi morala pred vpisom s kandidati opraviti temeljit pogovor in preveriti tudi parametre, ki so pomembni za študij na šoli, nato pa s študenti podpisati pogodbo o medsebojnih obveznostih.
Ob tem je tudi priložnost, da se prekine izjemna diskriminacija, ko se nekaterim študentom za visokošolski študij namenja 60.000 evrov in več, drugi pa morajo njim optimalni študij plačati sami. Bodisi ker so bili zavedeni in so bili neuspešni pri študiju v neustreznih programih ali se želijo šolati v zasebnih visokošolskih zavodih. Nekateri od teh imajo sicer koncesijo, tudi sramotno nizko (na primer 2500 evrov za leto študija, za kar mora šola zagotoviti okrog 900 ur organiziranega dela, pri izvedbi katerega sodeluje najmanj 15 habilitiranih strokovnjakov). V zdravstvu za ta denar opravijo morda kakšno enostavno operacijo, za kar porabijo uro dela, ali pa za 3000 evrov vstavijo v usta napravo za ravnanje zob z nekaj grami žice. Treba je določiti pošteno vrednotenje in plačilo programov, vendar ne manj kot 6000 evrov za študenta na leto.
Nujno je treba uvesti osebne izobraževalne račune, iz katerih bo natančno viden denar, vložen v izobraževanje posameznika, in potem tudi ne bo problem diskusije z nekom, ki mu je država plačala za šolanje 200.000 evrov in več, koliko časa bo delal v določeni ustanovi oziroma v interesu države ali pa denar vrnil nad 18.000 evrov, kot naj bi ga država namenila povprečnemu državljanu za njegovo visokošolsko izobraževanje. Kot tudi ne bo diskriminiran študent, ki enkrat ni bil uspešen pri poskusu študija.
Kot zelo učinkovito možnost za preprečevanje škartiranja mladine predlagam, da dobi vsak maturant iz osebnega izobraževalnega računa možnost plačila 6000 evrov za letnik za študij na kateremkoli programu v Sloveniji, na šolah, ki imajo akreditacijo Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis). Večina od njih izvaja kakovostne programe, vendar morajo študenti zdaj študij plačevati sami. Tako bomo brez dodatnih stroškov pred osipom in frustracijami, povezanih s tem, rešili vsaj še 2000 mladih, poleg tistih, ki jih z ustreznimi ukrepi lahko rešijo univerze. Dokler bo moral en slovenski študent plačati šolanje sam, iz proračuna ne bi smeli plačati niti evra za tuje študente.
Smiselno bi bilo tudi, da se študente, ki niso gotovi glede študija, izvede kratke priprave na študij, se jih usmeri v krajše programe, kjer lahko pridobijo določene izkušnje in tudi kredite, ali v številne programe za usposabljanje za dela, kjer kadra primanjkuje.
Verjamem, da je problem zelo pereč, čas pa ravno pravi, saj se mladi pripravljajo na maturo, ministrstvo pa naj skupaj z ustanovami pripravi sistem, ki ne bo omogočal več kot desetodstotnega osipa, kar je navedeno tudi v smernicah EU.
***
Srečo Zakrajšek, raziskovalec in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
