Tehtanje med konkretnimi in statističnimi življenji
Omejitev človekovih pravic je dopustna le, če so koristi od omejitve večje od njenih negativnih posledic.
Odpri galerijo
Zdi se, da v grobem obstajata dva različna pogleda na stanje stvari. FOTO: Blaž Samec/Delo
Že dolgo trajajo izredni ukrepi države v imenu boja proti epidemiji bolezni covid-19, ki se vrtinči skozi Evropo kot kakšen rušilni tropski ciklon. O teh ukrepih in njihovih posledicah se po svoje izrekajo strokovnjaki medicine, ekonomije, prava, sociologije ... in seveda »ljudstvo« v neštetih zapisih na družabnih omrežjih.
Zdi se, da v grobem obstajata dva različna pogleda na stanje stvari. Nekateri strokovnjaki, posebno tisti iz prve bojne črte (infektologi), poudarjajo velik pomen spoštovanja ukrepov socialne izolacije in opozarjajo na hude, celo katastrofalne posledice v drugačnem primeru (množične smrti zaradi preobremenitve zdravstvenega sistema po velikem pritoku huje obolelih pacientov v prekratkem času, da bi jih omejene kapacitete slovenskega zdravstvenega sistema zmogle servisirati). Ta šola mišljenja, če kaj, poziva k še strožjim ukrepom in k njihovemu še doslednejšemu izvajanju.
Drugi pogled zastopajo strokovnjaki, posebno ekonomisti in nekateri zdravniki, ki opozarjajo na »kolateralno škodo« oblastnih ukrepov, torej na negativne posledice ugasnitve gospodarskega življenja, omejevanje svobode gibanja in združevanja ter prenehanje opravljanja večine zdravstvenih storitev. Ti trdijo, da bodo stranski učinki boja proti covidu-19 (premoženjski, psihološki, zdravstveni) sčasoma vse večji in da utegnejo, če ne bo primerne izhodne strategije, celo preseči vrednost tistega, kar pridobimo s sedanjimi restrikcijami brez precedensa v novejši zgodovini.
Kot pravniku mi tehtanje med koristmi državnih posegov v človekove pravice in škodo zaradi državnih posegov v človekove pravice ni tuje. Je samo jedro tako imenovanega splošnega načela sorazmernosti, ki je glavno merilo, glavna tehtnica ocenjevanja dopustnosti takih posegov. Omejitev človekovih pravic je dopustna le, če so koristi od omejitve večje od negativnih posledic omejitve.
Seveda pa strukturirano tehtanje med različnimi alternativnimi možnostmi ravnanja glede na njihove predvidene posledice, po predpisanih postopkih, metodah in merilih, niti približno ni značilno samo za pravo. Niti se s pravom ni začelo. Je v ozadju nekaterih pomembnih filozofskih smeri (utilitarna filozofija), poslovnih in investicijskih metodologij ter javnih politik (»cost-benefit« analiza), pojavlja pa se tudi v zdravstveni stroki (saj ne mislite, da se pred covidom-19 noben zdravnik nikoli ni vprašal, koga odklopiti, koga pa priklopiti na respirator?).
To tehtanje lahko poenostavljeno imenujemo »tehtanje stroškov in koristi«. Njegov izid naj bi nam povedal, kako ravnati, kako izbirati med več možnostmi ravnanja. Že ob hitrem in površnem pogledu lahko zaznamo številne zagate in težave, ki se pojavljajo v zvezi z njim. Predvsem problem »jabolk in hrušk«: na področju javnih politik moramo stroške in koristi različnih alternativ pojmovati zelo široko, tako v denarnem kot v nedenarnem smislu. Tudi pri koronavirusu lahko razmišljamo tako o izgubljenih življenjih kot o izgubljenih prihodkih in večjih odhodkih, tako pri zasebnikih kot v javnih blagajnah – in sicer kot posledica tako virusnega obolenja kot tudi ukrepov proti njemu. Če želimo vse stroške in koristi prevesti na skupni imenovalec, moramo življenjem postaviti nekakšno denarno ceno.
Drugi problem je seveda zanesljivost modelov in predpostavk, na katere smo oprli tehtanje. To so prihodnji stroški in koristi, torej v temelju za bolj ali manj zanesljive napovedi. Tretji problem je morebitni »bias« (osebna pristranost) tistih, ki sprejemajo javne odločitve. Proti njemu niso imuni niti eksperti, ki sprejemajo strokovne podlage za navedene odločitve. V sedanji pandemiji, denimo, opažam, da bolj umirjene ocene o nujnosti prisilnih ukrepov dajejo epidemiologi (ki praviloma delajo v pisarnah), bolj pa bijejo plat zvona tisti, katerih klinike in bolniške postelje bi bile preobremenjene, če bi šlo vse narobe (infektologi).
Na številnih področjih, v zdravstvu pa še posebno, se kot poseben izziv kaže nekaj, čemur pravim posebna obtežitev naše tehtnice stroškov in koristi, njena posebna nagnjenost, da izmeri oziroma dodeli neki vrednoti večjo težo kot drugi, čeprav nekih teoretično utemeljenih razlogov za to ni. A psihološke silnice, ki težijo k takemu umerjanju tehtnice, so tako silovite, da se jim praviloma ne morejo izogniti niti sodniki, niti politiki, niti zdravniki. Imajo odločilen vpliv na izbiro načina spopadanja z nekaterimi najtežjimi družbenimi izzivi in na oceno o pravni dopustnosti tako izbranega načina.
Problem je v strokovni literaturi že dolgo znan kot konflikt med konkretnimi (identificiranimi) življenji in statističnimi življenji.
Gre preprosto za to, da izkušnje kažejo, da se pri izbiri med različnimi potmi delovanja sistematično pripisuje večja vrednost »konkretnim življenjem«, tistim, ki zaradi aktualnega izziva umirajo tu, zdaj, z imeni in priimki, pod lučmi medijskih žarometov, zgoščeno v kratkem obdobju in iz nedvoumno izkazanih vzrokov. V naših razmerah so to seveda bolniki s covidom-19. V nasprotju z »normalnimi« razmerami je vsak (še tako star) bolnik z dihalno stisko testiran na prisotnost virusa, postane del široko komentirane javne statistike, njegova usoda postane merilo uspešnosti naših družbenih elit s (percipirano) največjim problemom tega trenutka. Nihče od teh bolnikov, dokler bo le dovolj respiratorjev, gotovo ne bo »odklopljen« – to bi poslabšalo statistiko in ustvarilo videz nekompetentnosti.
Na drugi strani so tisti ljudje, ki utegnejo kot posledica oblastnih ukrepov umreti pozneje. Zaradi oteženega dostopanja do zdravstvene nege, zaradi stresa, poslabšanja kroničnih težav, zaradi nastanka novih težav – vse to tudi kot posledica nezaposlenosti, revščine, odtegnitve socialnih stikov in gibanja in tako naprej. Ti ljudje še nimajo imen in priimkov, so le potencialna vrednost v statističnem modelu. Ko bodo enkrat umirali, bodo umirali časovno raztegnjeno na daljše obdobje, vzročna zveza z oblastnimi ukrepi bo zabrisana in nejasna, medijski žarometi bodo že drugje, njihovo zdravljenje ne bo več nujno tako brezpogojno zavzeto, statistike ne bodo več tako pomembne, njihove usode ne bodo merilo uspešnosti elit.
Dragi odločevalci. Življenje je enako življenju. Nobeno ni vnaprej vredno več od drugega. Zavarujte torej življenja, ki jih zdaj ogroža covid-19 – a ne bolj in ne manj kot »statistična življenja«, ki jih ogrožajo vaši ukrepi.
***
Igor Vuksanović je ustavni pravnik
_ _ _ _
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Zdi se, da v grobem obstajata dva različna pogleda na stanje stvari. Nekateri strokovnjaki, posebno tisti iz prve bojne črte (infektologi), poudarjajo velik pomen spoštovanja ukrepov socialne izolacije in opozarjajo na hude, celo katastrofalne posledice v drugačnem primeru (množične smrti zaradi preobremenitve zdravstvenega sistema po velikem pritoku huje obolelih pacientov v prekratkem času, da bi jih omejene kapacitete slovenskega zdravstvenega sistema zmogle servisirati). Ta šola mišljenja, če kaj, poziva k še strožjim ukrepom in k njihovemu še doslednejšemu izvajanju.
Drugi pogled zastopajo strokovnjaki, posebno ekonomisti in nekateri zdravniki, ki opozarjajo na »kolateralno škodo« oblastnih ukrepov, torej na negativne posledice ugasnitve gospodarskega življenja, omejevanje svobode gibanja in združevanja ter prenehanje opravljanja večine zdravstvenih storitev. Ti trdijo, da bodo stranski učinki boja proti covidu-19 (premoženjski, psihološki, zdravstveni) sčasoma vse večji in da utegnejo, če ne bo primerne izhodne strategije, celo preseči vrednost tistega, kar pridobimo s sedanjimi restrikcijami brez precedensa v novejši zgodovini.
Kot pravniku mi tehtanje med koristmi državnih posegov v človekove pravice in škodo zaradi državnih posegov v človekove pravice ni tuje. Je samo jedro tako imenovanega splošnega načela sorazmernosti, ki je glavno merilo, glavna tehtnica ocenjevanja dopustnosti takih posegov. Omejitev človekovih pravic je dopustna le, če so koristi od omejitve večje od negativnih posledic omejitve.
Seveda pa strukturirano tehtanje med različnimi alternativnimi možnostmi ravnanja glede na njihove predvidene posledice, po predpisanih postopkih, metodah in merilih, niti približno ni značilno samo za pravo. Niti se s pravom ni začelo. Je v ozadju nekaterih pomembnih filozofskih smeri (utilitarna filozofija), poslovnih in investicijskih metodologij ter javnih politik (»cost-benefit« analiza), pojavlja pa se tudi v zdravstveni stroki (saj ne mislite, da se pred covidom-19 noben zdravnik nikoli ni vprašal, koga odklopiti, koga pa priklopiti na respirator?).
To tehtanje lahko poenostavljeno imenujemo »tehtanje stroškov in koristi«. Njegov izid naj bi nam povedal, kako ravnati, kako izbirati med več možnostmi ravnanja. Že ob hitrem in površnem pogledu lahko zaznamo številne zagate in težave, ki se pojavljajo v zvezi z njim. Predvsem problem »jabolk in hrušk«: na področju javnih politik moramo stroške in koristi različnih alternativ pojmovati zelo široko, tako v denarnem kot v nedenarnem smislu. Tudi pri koronavirusu lahko razmišljamo tako o izgubljenih življenjih kot o izgubljenih prihodkih in večjih odhodkih, tako pri zasebnikih kot v javnih blagajnah – in sicer kot posledica tako virusnega obolenja kot tudi ukrepov proti njemu. Če želimo vse stroške in koristi prevesti na skupni imenovalec, moramo življenjem postaviti nekakšno denarno ceno.
Kot pravniku mi tehtanje med koristmi državnih posegov v človekove pravice in škodo zaradi državnih posegov v človekove pravice ni tuje. FOTO: Blaž Samec
Drugi problem je seveda zanesljivost modelov in predpostavk, na katere smo oprli tehtanje. To so prihodnji stroški in koristi, torej v temelju za bolj ali manj zanesljive napovedi. Tretji problem je morebitni »bias« (osebna pristranost) tistih, ki sprejemajo javne odločitve. Proti njemu niso imuni niti eksperti, ki sprejemajo strokovne podlage za navedene odločitve. V sedanji pandemiji, denimo, opažam, da bolj umirjene ocene o nujnosti prisilnih ukrepov dajejo epidemiologi (ki praviloma delajo v pisarnah), bolj pa bijejo plat zvona tisti, katerih klinike in bolniške postelje bi bile preobremenjene, če bi šlo vse narobe (infektologi).
Na številnih področjih, v zdravstvu pa še posebno, se kot poseben izziv kaže nekaj, čemur pravim posebna obtežitev naše tehtnice stroškov in koristi, njena posebna nagnjenost, da izmeri oziroma dodeli neki vrednoti večjo težo kot drugi, čeprav nekih teoretično utemeljenih razlogov za to ni. A psihološke silnice, ki težijo k takemu umerjanju tehtnice, so tako silovite, da se jim praviloma ne morejo izogniti niti sodniki, niti politiki, niti zdravniki. Imajo odločilen vpliv na izbiro načina spopadanja z nekaterimi najtežjimi družbenimi izzivi in na oceno o pravni dopustnosti tako izbranega načina.
Problem je v strokovni literaturi že dolgo znan kot konflikt med konkretnimi (identificiranimi) življenji in statističnimi življenji.
Gre preprosto za to, da izkušnje kažejo, da se pri izbiri med različnimi potmi delovanja sistematično pripisuje večja vrednost »konkretnim življenjem«, tistim, ki zaradi aktualnega izziva umirajo tu, zdaj, z imeni in priimki, pod lučmi medijskih žarometov, zgoščeno v kratkem obdobju in iz nedvoumno izkazanih vzrokov. V naših razmerah so to seveda bolniki s covidom-19. V nasprotju z »normalnimi« razmerami je vsak (še tako star) bolnik z dihalno stisko testiran na prisotnost virusa, postane del široko komentirane javne statistike, njegova usoda postane merilo uspešnosti naših družbenih elit s (percipirano) največjim problemom tega trenutka. Nihče od teh bolnikov, dokler bo le dovolj respiratorjev, gotovo ne bo »odklopljen« – to bi poslabšalo statistiko in ustvarilo videz nekompetentnosti.
Na drugi strani so tisti ljudje, ki utegnejo kot posledica oblastnih ukrepov umreti pozneje. Zaradi oteženega dostopanja do zdravstvene nege, zaradi stresa, poslabšanja kroničnih težav, zaradi nastanka novih težav – vse to tudi kot posledica nezaposlenosti, revščine, odtegnitve socialnih stikov in gibanja in tako naprej. Ti ljudje še nimajo imen in priimkov, so le potencialna vrednost v statističnem modelu. Ko bodo enkrat umirali, bodo umirali časovno raztegnjeno na daljše obdobje, vzročna zveza z oblastnimi ukrepi bo zabrisana in nejasna, medijski žarometi bodo že drugje, njihovo zdravljenje ne bo več nujno tako brezpogojno zavzeto, statistike ne bodo več tako pomembne, njihove usode ne bodo merilo uspešnosti elit.
Dragi odločevalci. Življenje je enako življenju. Nobeno ni vnaprej vredno več od drugega. Zavarujte torej življenja, ki jih zdaj ogroža covid-19 – a ne bolj in ne manj kot »statistična življenja«, ki jih ogrožajo vaši ukrepi.
***
Igor Vuksanović je ustavni pravnik
_ _ _ _
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
