Več zaupanja v delo družinskega zdravnika
Naše zdravstvo je bolno, a rešitev ne najdemo.
Ali imamo analize o stanju našega zdravstva? Imamo. Ne eno, imamo jih več, narejenih tudi s pomočjo dobro plačanih tujih strokovnjakov.
Ali imamo odgovor, kako urediti naše zdravstvo? Imamo. Ne enega, imamo jih več. Pred vsakimi volitvami politične stranke tekmujejo, katera bo naštela, ne našla, več rešitev za naše zdravstvo. In kaj je treba urediti? Poglejte zapise v programih strank, koalicijskih pogodbah in videli boste, da je treba urediti vse, od organizacije dela v zdravstvenih organizacijah, financiranja, tudi košarice pravic, do zavarovalništva. Na temelju teh idej in obljub bi bilo treba temeljito poseči v zakonodajo.
Zakaj zdravstva ne uredimo? Zaradi ideoloških ovir, politike? Zaradi interesa stroke in posameznikov in skupin v njej? Zaradi lokalnih interesov? Kaj pa interes ljudi, bolnikov, pacientov? Zaradi interesa pacientov tradicionalne demokratične države v Evropi izvajajo reforme zdravstva, ki so nujne zaradi vse bolj zahtevnih finančnih in strokovnih pogojev. Pri nas imamo samo na jeziku, da je pacient v središču pozornosti.
Kot primer uspešnih reform navajam Nizozemsko, ki je po skoraj dvajsetih letih priprav, težkih pogajanjih z zavarovalnicami, stroko in ob sodelovanju pacientov izvedla zdravstveno reformo leta 2006. Da, leta 2006. Katastrofalno zaostajamo!
Prvič, z zakonom so uvedli obvezno socialno zdravstveno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo in nego.
Varovanci dobe oskrbo, kakršno potrebujejo. To jim zagotavlja profesionalec za področje oskrbe in nege, ki deluje povezan, a neodvisen od zavarovalnic.
Drugič, sprejeli so zakon o obveznem socialnem zavarovanju, ki pokriva osnovne potrebe prebivalstva po kurativi, skladno s kriteriji o učinkovitosti, stroškovni učinkovitosti in potrebe po financiranju.
S tem je dvojna javna in zasebna zavarovalniška shema za kurativo postala zgodovina.
Kriteriji so določeni v zakonu. Vsi zavarovanci plačujejo enako osnovno premijo zavarovalnici po njihovi izbiri. Delodajalci za zaposlene prispevajo v skupno zavarovalniško blagajno vsoto, odvisno od višine plače. Iz te blagajne se denar razdeli zavarovalnicam skladno z izkazanimi tveganji. Zavarovalnice se lahko do določene mere pogajajo z izvajalci o ceni, obsegu in kakovosti storitev. Tekmovalnost med zavarovalnicami in izvajalci je postala glavno gibalo zdravstvenega sistema. Zavarovancem je dovoljeno izbirati med izvajalci, ampak pozor, da pacienti to lahko narede in dobe prave podatke o ceni in kvaliteti zdravstvene storitve, so ogromno dela vložili v informacijski sistem. Zavarovalnice ob sprejemu v zavarovanje ne smejo delati razlik med prebivalci, ki vstopajo v zavarovanje, ne glede na riziko zavarovanca. Vloga vlade se je premaknila od upravljanja v nadzorovanje. Odgovornost za delovanje sistema je prenesena na zavarovalnice, izvajalce in paciente. Vlada kontrolira kakovost, dostopnost in cenovno dostopnost. Uvedli so nadzorne agencije, ki kontrolirajo, da se ne dogajajo nezaželeni vplivi trga. Urejen imajo tudi dodatek za zdravstveno varstvo za tiste z nizkimi dohodki, da jim omogočijo enak dostop do zdravstvenih storitev. Dodatno, vendar zelo ostro, so uredili rešitve za nezavarovane osebe, kar uredijo po šestih mesecih neplačila celo z administrativno prepovedjo. Za imigrante brez dovoljenja za bivanje najnujnejšo, urgentno oskrbo plača vlada, iz proračuna.
Tretjič, tretji steber je dodatno prostovoljno zavarovanje, ki krije, kar ni pokrito s prej omenjenima zavarovanjema.
Preventiva in socialna pomoč nista del teh zavarovanj in sta financirani iz splošnih davkov-
Ostaja dejstvo, da sistem stalno dopolnjujejo, glede na izzive in probleme. A reforma je bila korenita.
Posebno pomembno vlogo v zdravstvenem sistemu na Nizozemskem ima družinski zdravnik.
Je »vratar«, torej odloča o napotitvah na višje nivoje zdravstva. To je pomembno zaradi preprečevanja nepotrebne obravnave na sekundarnem, dragem nivoju. Polno delujoč družinski zdravnik v povprečju skrbi za 2300 zavarovancev. Število kontaktov pacienta z zdravnikom variira glede na starost, bolezni, je pa v povprečju pod povprečjem v EU. Večina pacientov doseže zdravnika v 15 minutah (imajo povsem drugačno konfiguracijo dežele). Hiter in lahek dostop je najpomembnejši. Družinskega zdravnika pacient z neurgentnimi težavami običajno doseže v dveh dneh. Združenje za družinske zdravnike je pripravilo smernice za 85 težav (simptomov). Te vsebujejo priporočila za anamnezo (pogovor z bolnikom o njegovih težavah), priporočene preglede ob določeni težavi, priporočilo za ukrepanje, terapijo in tudi priporočilo, kdaj pacienta poslati na sekundarni nivo. Ob tem je treba dodati, da v povprečju družinski zdravnik v ambulanti pregleda osem pacientov, res pa je, da opravijo tudi nekaj (do pet) obiskov na domu.
Ob teh informacijah, podatkih se mora naša politika zamisliti. Zaradi zakonodaje s področij financiranja, zavarovalništva in organizacije dela. Zamisliti se mora tudi stroka, za katero je v tem trenutku najpomembnejše, da nujno ustvari več zaupanja v delo družinskega zdravnika, ki je zame, starejšega zdravnika, sicer subspecialista, eno od najpomembnejših. To so dosegli Nizozemci.
***
prim. Janez Remškar, dr. med.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
