Ciplje lovijo samo še v muzeju
Ko smo v prejšnji kolumni izrazili določeno mero pomilovanja usode še enega ruskega oporečnika, se je nad nas zgrnilo zgledno število skrbnikov ugleda ruskega carja Vladimirja Vladimiroviča z navajanjem strašnih hudodelstev, ki naj bi jih zagrešil Aleksej Navalni. Samo občudujemo lahko njihovo neomajno skrb za uravnotežen pogled na ugled in podobo carja ruskih step. Ne želimo pretirano dvomiti o zanesljivosti virov, ki tako ihtavo blatijo pokojnika, pač pa poudariti dve preprosti začudenji: kako hude skrbi za carjev videz mora imeti človek, da že tako pogubljeno žrtev, že večkrat mrtvega torej, še dodatno zbrca, da bi s tem ohranil vsaj zadnji drobec navideznega leska na carjevi kroni. In drugič, kako tesno mora biti pri carjevi duši, ker mora okoli sebe nenehno pospravljati hudodelce, kot sta bila tudi Ana Politkovska in Sergej Magnicki, pa Boris Nemcov, da o Aleksandru Litvinenku, eks prijatelju Jevgeniju Prigožinu in še vrsti drugih za cesarstvo zelo nevarnih oporečnikih niti ne govorimo. Le kdo prosi vse te čudake, da so tako oporečno lahkomiselni z metanjem sence na carja. Če novičok ne deluje, je treba naravno smrt ponoviti.
Olajševalna okoliščina za carja je, da je njegov slog vladanja tako zelo podoben slogu demokratičnega carja strica Joeja z druge strani luže. V zibelki demokracije ravnajo menda nadvse demokratično, svobodoljubno, humano, razsvetljensko, za varnost državljanov skrbno, ko skušajo poskrbeti za 175-letno brezplačno domovanje Juliana Assangea. V tej zibelki je že vnaprej jasno, kaj bodo sodniki odločili, koliko let bivanja v ameriškem gulagu mu bodo naprtili, če ga neka naključna okužba z ruskim virusom pred tem ne bi spravila v večna lovišča državne varnosti.
Tu se nujno pojavi cenzura obveščanja javnosti, ki natanko loči zaprtje Navalnega v Polarnem volku od zahtevnega 12-letnega lova na zdavnaj uničenega Assangea. Tako kot previdnostna cenzura loči med rusko agresijo na Ukrajino, ki je graje vredna, in hvalevredno izraelsko pravico do čiščenja teroristov v telesih 10.000 majhnih otrok, da teroristov v telesih navadnih gospodinj, mater in žena niti ne omenjamo. Izraelski in ameriški strici so v preteklosti sicer že večkrat dokazali, kako sposobni znajo biti pri čiščenju teroristov. Ameriški specialci so denimo filmsko dokumentirano izpeljali več kot samo filmsko akcijo »čiščenja« kralja teroristov Osame bin Ladna sredi Pakistana in pri tem niso skrivili lasu množici pakistanskih otrok in žena. Iz tega sklepamo, da znajo. Če hočejo. Vendar je tokrat tudi laikom očitno, da v Gazi teroristov ne čistijo povsem zares. Na sedanji način bi lahko počistili milijon Palestincev, pa bi Hamas vseeno preživel. Hamas torej ni ravno pravi cilj.
So pa Izraelci veseli, ker so tudi Slovenci njihovi podporniki. Uradna slovenska politika sicer malce predrzno zahteva konec genocida, ampak hkrati tudi ves čas »razume« izraelski boj za srečno in varno obljubljeno deželo. Če pa dodamo srčno in osebno podporo vodilnega slovenskega princa teme, ki jih odločno podpira pri čiščenju »Free Palestine«, potem se lahko tolažijo s slovensko ponižnostjo do večvrednega božje izvoljenega ljudstva. Vseeno je, kaj zahtevajo množice tam, kjer jim še dovolijo kričati po ulicah, bistveno je, kaj bo pisalo v zgodovinskih učbenikih, ki jih vedno pišejo zmagovalci. Celo stare učbenike je mogoče zažgati in pisati nove. Vprašajte domobranske idole Italijane, kaj učijo svoje otroke, kdo je bil agresor in kdo žrtev v drugi svetovni vojni. Zmeda pri učiteljici življenja zgodovini bo na ta način tudi v Palestini popolna.
V Sloveniji je k sreči vse pod kontrolo, če zanemarimo, kakšno nepopravljivo škodo zdravniškemu cehu hote ali nehote povzroča Fides. In če zanemarimo, koliko raje imajo piranski župani košarko od nekakšnih Tantadrujev in Balad o trobenti in oblaku. Celo za ribiče so poskrbeli. Izključno ekonomsko cono v Jadranu sta si brez rompa in pompa razdelili pomorski velesili. V Pomorskem muzeju Piran pa so obnovili ribiško zbirko, ki pripoveduje, česa vse so bili še ne tako davno sposobni naši ribiči. Oni še zmeraj dobijo vsa dovoljenja za ulov cipljev v rezervatu, vendar jih že najmanj deset let niso zajeli v omembe vredni količini. Naj nikogar ne skrbi, saj ciplje zdaj še najuspešneje lovijo v piranskem muzeju in delfini. Slovenski ribiči so končno v muzeju. Vse je pod kontrolo.
