Dobro jutro: Vsaka dobra zgodba je ...

Ker so skoraj v vsaki predstavi na svoji koži izkusili, da je »vsaka dobra zgodba res tudi ljubezenska zgodba«.
Objavljeno
24. april 2018 06.00
Posodobljeno
23. april 2018 19.06
Milena Zupančič in Tadej Golob. FOTO: Jure Eržen/Delo
Biografija Milene Zupančič avtorja Tadeja Goloba ne spada v serijo instantnih biografij slavnih, ki zunaj izhajajo vsako minuto. V njej je zapisano neko burno, posebno in veličastno življenje, polno nenevadnih, skoraj magičnih preobratov, izpovedano brezkompromisno, celo brutalno iskreno, a hkrati nikoli niti približno ne prikliče asociacije na »razgaljanje«.

V čem je razlika med razgaljanjem in tistim, kar je sicer zgneteno iz resničnih izkušenj, a se s pomočjo virtuoznosti pripovedovalca spremeni v umetnost? Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba je film izjemnega dokumentarista Matjaža Ivanišina in cineasta Rajka Grlića, ki sta se podala v tisto vznemirljivo snov, prepletanje med fikcijo in resničnostjo, med odrom in zaodrjem, med tem, kako gledališče prehaja in oblikuje resničnost- in še bolj, kako resnični dogodki oblikujejo tvoja odrska življenja. Glavni protagonisti Milena Zupančič, Radko Polič in Boris Cavazza v predstavi Dušana Jovanovića, ki temelji na resnični ljubezenski in zelo dramatični zgodbi – Milena, Boris, Radko – raziskujejo meje med fiktivnim in realnim ljubezenskim trikotnikom, ki se je zgodil pred štirimi desetletji in je radikalno zaznamoval njihova življenja. Morda ta preplet fikcije in resničnosti v filmu najbolje opiše Radko Polič, ki med zmajevanjem z glavo reče nekako tako: »Ko smo Milena, Dule in jaz delali prvo predstavo skupaj, je bila Milena moja žena, zdaj, po štiridesetih letih spet delamo skupaj, in to predstavo o naših življenjih, naši zgodbi, le da je zdaj Milena z Duletom, in – kar je najhuje, meni se vse skupaj zdi čisto normalno.«

Ko res globoko stopiš vase in govoriš o sebi, takrat v resnici najbolj govoriš o vseh, je rekel pisatelj Lojze Kovačič, ki je vse življenje pisal eno samo knjigo, knjigo o svojem življenju. Zato tudi sila vseh igralskih velikanov, ki preveva film, govori o neizmernem pogumu, in tudi moči, da so lastno bolečino in dramo po štiridesetih letih lahko skanalizirali na filmsko platno. Ker so skoraj v vsaki predstavi na svoji koži izkusili, da je »vsaka dobra zgodba res tudi ljubezenska zgodba«.