Dve katastrofi
Vremenske ujme in epidemije sta samo dva obraza narave, ki nam prepričljivo demonstrirata krhkost naših življenj. Kot biološka bitja imanentno hodimo po robu prepada, enako kot vsaka rastlina ali žival, ki ji življenjski gon daje energijo za iskanje hrane, parjenje, nego potomcev – brez zavedanja in samospraševanja, da se vse lahko v hipu konča.
Naključni plenilec, padlo drevo ali skala, nekoliko daljša vročina ali mraz, reka, ki prestopi breg – pač narava v svojih nenehnih spremembah. Ljudje si predstavljamo normalnost zgolj v ozkih mejah, znotraj katerih si organiziramo rutino svojega življenja, a že nekoliko več dežja nas pretrese zaradi spoznanja, da v naravi nič ni stabilno. Celo pokrajina, kakršne smo vajeni, bi bila povsem drugačna, če bi na leto padlo nekajkrat več padavin, kar pa v nekih drugih krajih sploh ni »nenormalno«.
Občutek stabilnosti, varnosti in normalnosti je seveda fikcija, ki je spet samo ena od čudovitih prilagoditev naše vrste, s katero lažje gradimo skupnost, od katere smo človeška bitja povsem odvisna. Vsak od nas je sam zase še mnogo bolj krhko biološko bitje kot srna ali vrabec ali katerakoli riba v morju.
Oni znajo sami preživeti, mi kot posamezniki nikakor, živi smo zgolj kot kolektivna bitja, podobni čebelam ali mravljam, čeprav se, paradoksno, imamo za »individualiste«. A če je živalim prihranjeno vnaprejšnje zavedanje krhke niti življenja, imamo ljudje rešilno slepoto – vero v stabilnost, varnost in zaščitenost, ki je pravzaprav vera v svojo skupnost. S to vero si kot s kopreno blažimo zavest, da smo v resnici še krhkejši kot srna, vrabec ali riba v morju.
Zato nas ujme, ki razkrijejo meje družbene stabilnosti in varnosti, tako globoko prizadenejo. Ker strgajo kopreno, ki jo imamo čez oči, da nam ni treba nenehno podoživljati svoje osebne biološke krhkosti. Vsaka ujma, vremenska ali epidemiološka, ki ogrozi družbeno stabilnost, nas vsakega posebej potisne v globoko krizo.
Pri tem nekateri začnejo braniti svojo zaščitno kopreno čez oči z mižanjem in zanikanjem – ni epidemije, ni podnebnih sprememb, katastrofa je samo fikcija, kriv je dirigiran TV-program! Drugi z aktivizmom preusmerjajo lastne misli in poglede, češ, vse bomo mimogrede rešili, stopili skupaj in ustavili epidemijo, resetirali podnebje, povrnili stabilnost in kopreno, ki jo potrebujemo za svoj duševni mir.
S tega vidika je aktivistična solidarnost pravzaprav tudi pomoč samemu sebi, z njo poskušamo predvsem samemu sebi zakrpati strgano iluzijo družbene stabilnosti in varnosti, brez katere nismo vajeni biti mirni. Nekoč so ob epidemijah, poplavah in drugih katastrofah organizirali velikanske procesije in molitve, da so vsaj fiktivno obnovili iluzijo, da skupnost in njen Bog, ki varuje nemočne ljudi, še vedno živi in bo preživela. Danes izvajamo bolj praktične akcije, s katerimi pomagamo najbolj prizadetim, ampak hkrati obredno še bolj pomagamo samim sebi ponovno zašiti strgano iluzijo stabilnosti, varnosti in normalnosti.
Kar pa ne pomeni, da bo narava zaradi naših zanikanj, molitev ali »akcij« poslušno obstala v svojih procesih. Da se pokrajina v prihodnje ne bo spremenila. Ali da bo virus, ki se bo pojavil leta 2029, nenadoma izginil. Tudi pandemija, ki smo jo doživeli v zadnjih treh letih, je samo ena od več tisoč podobnih zgodb, ki jih je naša vrsta v preteklosti že preživela ob spopadanju z novimi virusi. Kratkotrajna bitja, kot smo, smo to pač prvič doživeli.
Razen redkih, ki so bili pred stoletjem priča podobni pandemiji novega virusa gripe po prvi svetovni vojni (španska gripa). Takrat je bolezen v prvih dveh letih pomorila okoli 50 milijonov ljudi, potem se je pandemija umirila zaradi odpornosti prekuženih ljudi in zaradi konkurence novih, bolj prilagojenih in manj smrtnih oblik virusa gripe, ki so okužili le zgornja dihala in jim je zato brez povzročanja smrtno nevarnih pljučnic uspelo okužiti še mnogo več ljudi kot »originalni« virus – zato je ta izginil, gripa pa je postala precej blažja bolezen.
Evolucijski uspeh novih virusov pač ni v tem, da povzročajo hude bolezni, ampak obratno – uspešen virus se mora v gostitelju čim manj moteče naseliti (začasno ali trajno) in se nato širiti na druge gostitelje. Najuspešnejši so virusi, ki jih kot gostitelji skoraj ne opazimo (če nismo zdravniki), na primer virusi herpesa (EBV, CMV, HSV), povzročitelji bradavic, hepatitisov. A vsak novi virus mora do stopnje uspešnega, gostitelju prilagojenega in pretežno nemotečega virusa razviti veliko genskih sprememb, da postane uspešen in trajen podnajemnik človeških teles.
V prvih dveh letih pandemije covida-19 je umrlo 6,5 milijona ljudi, po ocenah presežnih smrti pa še najmanj dvakrat toliko. Brez organiziranega zadrževanja pandemije in cepljenja bi bilo število žrtev primerljivo že videnemu stoletje prej. Ampak vse to je normalen, že tisočkrat preigran stik novega virusa s človeško vrsto.
Tudi štirje koronavirusi, ki zdaj povzročajo »navaden prehlad« (–229E, –NL63, –OC43 in –HKU1) so se v evolucijski preteklosti brez dvoma najprej pojavili kot »novi koronavirusi« in zelo verjetno je bil pojav vsakega od njih za takratne ljudi mnogo bolj dramatičen, kot je bolezen, ki jo zdaj povzročajo njihovi »prilagojeni« potomci. Ker se je to dogajalo pred stoletji ali tisočletji, obsega takratnih zdravstvenih dram nikoli ne bomo poznali.
Zdi pa se, da je po treh letih prilagajanja sars-cov-2 v obliki neštetih novih različic in podrazličic virusu z evolucijskega vidika uspelo najti človeka kot trajnega gostitelja. Omikronu in njegovim potomcem je uspelo! Zato sars-cov-2 ne bo izumrl, ampak bo (p)ostal naš trajni virusni povzročitelj prehladnih bolezni, morda pa še kakšnih drugih težav, ki se jih še ne zavedamo, vsekakor pa še ne znamo oceniti njihovega dolgoročnega obsega in vpliva na ljudi.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
