Obveznosti in možnosti ZZZS
Ali zavarovanec lahko toži ZZZS zaradi prepoznega zdravljenja? Seveda lahko, tožimo lahko kogarkoli in za karkoli. Pravo vprašanje je, ali ima zavarovanec, ki obtiči v nedopustno dolgi čakalni vrsti in zato doživi zdravstveno škodo, realno možnost iztožiti odškodnino od ZZZS? Elementarno sklepanje bi temu pritrdilo – če človek redno plačuje ZZZS prispevek za zdravstveno varstvo in ga ta zavod celo uradno imenuje »zavarovanec«, je to gotovo nekakšno »razmerje«, iz katerega bi morala na ZZZS obstajati neka obveznost, ki bi ji v primeru neizpolnitve sledile tudi pravne sankcije. Če nekomu vsako leto plačuješ več tisoč evrov, je težko sprejeti, da gre za popolnoma neobvezujoč odnos.
Vendar pravniki ZZZS vsakemu, ki bi ga zamikala tožba, hitro pojasnijo, da bi bil to vnaprej izgubljen prav(d)ni strošek. ZZZS je zakonsko samo blagajna za pobiranje prispevkov za zdravstvo in na tej stopnji se tudi konča »osebni odnos« ZZZS do zavarovancev. Za ponudbo zdravstvenih storitev pa je pristojno in odgovorno ministrstvo za zdravje, ki organizira mrežo zdravstvenih ustanov, določa vrste javnih zdravstvenih storitev in potrjuje njihov letni obseg, določa zaposlovanje zdravstvenih delavcev, vključno z njihovim izobraževanjem (študiji, specializacije, licence). Seveda pa zavarovanec do ministrstva za zdravje nima nikakršnega pravno zavezujočega osebnega razmerja, zato se zdi še manj verjeten uspeh tožbe zaradi prepoznega zdravljenja, ki bi bila naslovljena na ministrstvo za zdravje. Ali pa bi bila to prava pot, če bi se kakšen pravnik lotil tega?
V zvezi s tem je bila na začetku leta zanimiva sodba Delovnega in socialnega sodišče v Ljubljani, ki je zavrnilo mnenje ZZZS, da nimajo obveznosti do tožeče zavarovanke, ki ni mogla dobiti osebnega zdravnika in se je zato obrnila na ZZZS, da ji ga kot zavarovanki omogoči dobiti. Odvetniki ZZZS so izpostavili, da zavod »ne more ustvariti delovnih mest zdravnikov«. Poudarili so še, da je za organizacijo javne zdravstvene mreže odgovorno ministrstvo za zdravje. Predlagali so, naj sodišče o zadevi obvesti ministrstvo za zdravje ter zahtevek tožnice in njenega odvetnika (Matija Urankar) zavrne.
Zanka sistemske neodgovornosti do zdravstvenih zavarovancev je osupljivo preprosta. Ministrstvo za zdravje, ki je hkrati (edini) organizator javnega zdravstva in lastnik javnih zdravstvenih ustanov, bi »normalno« moralo požreti ves srd (politični in odškodninski) nepravočasno oskrbljenih bolnikov. Podobno, kot bi ga moralo požreti ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, če bi osnovnošolci ostajali pred vrati šol, ker zanje ne bi bilo prostora ali dovolj učiteljev. Odločevalska moč mora biti povezana tudi z ustrezno odgovornostjo.
A odgovornost za tako kompleksen in upravljavsko zahteven sistem, kot je javno zdravstvo, je politično tvegana. Zdravstvo je drago, ljudje zbolevajo ne glede na finančno stanje države in bolniki so hitro nezadovoljni, še posebno če ne dobijo storitev, na katere računajo. Zato so naši politiki že ob ustanovitvi sedanje države ministru za zdravje v roke dali vso moč odločanja in upravljanja zdravstva, hkrati pa ga odrešili odgovornosti za posledice njegovih odločitev s tem, da so ustanovili zdravstveno blagajno – ZZZS. Ta ima med upravljavci zdravstvenega sistema edina neposreden odnos s posamičnimi zavarovanci – zavezanci za plačilo prispevkov obveznega zdravstvenega zavarovanja. Vendar zavezanci, ki plačujejo prispevke, nimajo zagotovila ZZZS, da jim bodo v primeru potrebe omogočene zdravstvene storitve znotraj zdravstveno primernih rokov. V času, ko se dostopnost do zdravstvenih storitev slabša, to seveda povzroča nejevoljo med zavarovanci – a ta ni usmerjena v politike, ki so zavozili sistem, ampak v tiste, ki so z zavarovanci v neposrednem stiku. To pa so ZZZS in zdravstveni delavci, med njimi pa zaradi svoje »vodilne« vloge pri zdravljenju predvsem zdravniki.
V javnosti je zato treba natančneje razčistiti, kaj so obveznosti in tudi možnosti ZZZS, da zavarovancem organizira dostop do zdravstvenih storitev. V resnici je velika večina sistemskih napak, za katere krivimo ZZZS, posledica neučinkovitega vodenja zdravstvenega sistema in javnih ustanov, ki so ga izvajali pretekli zdravstveni ministri in njihove ekipe. Natančneje rečeno, njihovih pretiranih formalnih pristojnosti, ki jim s svojimi šibkimi ekipami niti približno niso bili (in niso) kos. Četudi bi bil minister za zdravje Superman, bi ga razneslo med šviganjem od vloge regulatorja zdravstva do vloge lastnika javnih zdravstvenih zavodov, že to je neznosen konflikt interesov. Da o odgovornosti za bolnike sploh ne govorim.
Zato mislim, da je čas, da se začne vlagati tožbe tako proti ZZZS kot proti ministru (ministrici) za zdravje. Kljub pravni neosnovanosti bi take tožbe morda privedle do tega, da bi ZZZS oblikoval nekakšno pogodbo, ki bi opredeljevala medsebojne obveznosti z zavarovanci. Seveda se zavedam, da naš sedanji ZZZS ni prava zavarovalnica, ampak le javna blagajna. Če bi ta upoštevala okvire neke osnovne poštenosti do zavarovancev, od ZZZS ne bi bilo smiselno zahtevati zelo natančne pogodbe – zdravstvene police, saj to pomeni dodatne stroške, ki jih na koncu plačamo vsi zavarovanci. Podobno kot državljani ne zahtevamo posebne pogodbe o zagotovljenem šolanju svojih otrok, dokler ti ne ostajajo pred šolskimi vrati. A v nasprotju s šolskim sistemom so upravljavci javnega zdravstva prestopili vse moralne meje in tako očitno skrenili od osnovne poštenosti do zavarovancev, da državljanom ne preostane drugega kot od ZZZS zahtevati vsaj nekakšne zavezujoče osebne pogodbe z zavarovanci. Od ministra za zdravje bi bilo treba s tožbami o nevestnem delu doseči, da ima v rokah in podpisuje samo odločitve, ki jih je v resnici zmožen organizirati in voditi. Večino preostalega pa naj, da bi se izognili osebnim tožbam o nevestnem delu, prepusti tistim, ki bi to znali opraviti bolje.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
