V kolumni preberite:
»Nemara je tole vaš prvi honorar. Ostanite poštena in pridna.« Kratko sporočilo v stari kuverti je del zapuščine arhitektke Gizele Šuklje in ga zdaj hranimo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Fužinskem gradu. Izpisano je v veliki, nekoliko vehementni pisavi, zaradi katere takoj prepoznamo nepodpisanega avtorja – tako piše samo Jože Plečnik, učitelj, mentor in delodajalec Gizele Šuklje. Zakaj ga je arhitektka skrbno shranila? Je šlo za spomin na učitelja, živo vez med največjim slovenskim arhitektom in njegovo dolgoletno sodelavko, morda celo nenehno prisoten opomnik na ambivalentne besede, iz katerih zevata patriarhalna naklonjenost in za sedanji čas nevzdržno pokroviteljstvo? Plečnik takšnega sporočila svojim moškim študentom ali sodelavcem verjetno ne bi napisal. Pravim: verjetno, ker v številnih obsežnih arhivih njegovih učencev ne manjka načrtov in pisem, nikjer pa ni takšnih, na prvi pogled marginalnih notic, zapisov in sporočil. Kratek zapis v kuverti, v kateri so bili svojčas že zdavnaj porabljeni bankovci neznane vsote, ni zanimiv samo zaradi vsebine, ampak tudi zato, ker ga je prejemnica sploh ohranila. Morda niti ne bi bil nikoli napisan, če Plečnik honorarja za pomoč pri risanju izvedbenih načrtov ne bi izročil starejšemu bratu arhitektke – še en znak časa? Kot da bi honorar, izročen neposredno mladi in neporočeni zenski, lahko povzročil preveliko nevarnost svobode? Je bil zato uravnotežen še s patriarhalnim nasvetom?
