Tiskane izdaje
Ta četrtek so bili namreč objavljeni rezultati NRB (Nacionalne raziskave branosti). V zadnjem letu dni se je slovenski trg dnevnih časopisov skrčil za 9,3 odstotka.
Ne vem, no, s temi raziskavami ni bil še nihče nikoli nezadovoljen. Vedno so tu okoliščine, ekonomske in socialne, v obeh primerih eksterne in cehovske, ki so tako zaskrbljujoče ali celo katastrofalne, da je v bistvu nenavadno, da je panoga sploh še pri življenju.
A naj to ne bo izgovor. Naj nam bo to predgovor k umiranju na obroke in utapljanju po številkah.
Razlogi, da nas je vedno manj, niso samo ekonomski, so pa ti zato prikladnejši za interpretacijo problema. Toda poglejmo najprej tiste težje, rakaste razloge, ki kar kličejo po kemoterapiji ali profesionalnem padarstvu.
Biti novinar danes ni ne simpatično ne častno. Ljudje nas čudno, če ne že prezirljivo gledajo — ali pa celo mi sami sebe čudno, če ne že prezirljivo gledamo in si mislimo svoje o tem butastem poklicu, ki ga opravljamo.
Meni samemu so zelo prišli do živega recimo trije drastični primeri, vsi samo iz letošnjega leta.
Najprej se nam je ustrelil v glavo bivši stanovski kolega, ki se je lotil mahinacij in zašel v grdo, brezizhodno godljo. Naslednjega, sicer že v pokoju, pa vendar v parlamentu, so razkrinkali kot nekdanjega udbovskega ovaduha in človeka, ki je tako rekoč pred penzijo prekopiral kolumne in zgolj s tem diplomiral. Tretjega, samomorilsko zadolženega malega medijskega mogula pa so pred kratkim aretirali z roko v loncu marmelade, ko je ravno izsilil kup denarja v zameno za to, da nečesa ne bi objavil.
Slivnikovim, Meršolovim, Voduškovim ravnanjem je skupno samo to, da so jih zagrešili kot novinarji ali nekdanji novinarji in obenem kot ljudje, ki se v novinarski koži očitno niso dobro počutili. Hoteli so nekaj več. Več denarja, ugodnosti, ugleda, varnosti, moči, samozavesti? Ne vem, ni važno. Hoteli so tisto, česar novinarski poklic v običajnih kariernih tirnicah običajno ne daje v izobilju. Zato mi to ni všeč, kar so ti trije naredili. Bili so slabi vzorniki ljudem, ki so podobno — no, verjetno še veliko bolj — frustrirani kot oni, četudi ti drugi najbrž niso in ne bodo zabredli v take zagate kot oni.
Problem medijev je v tem, da so primeri slabe prakse toliko bolj očitni, da ne rečem škandalozni in šokantni, medtem ko so primeri dobre prakse za celotno panogo irelevantni. To je tipično za duha slovenskega negativizma. Veliko raje vidimo vse slabo in črno in temu pripisujemo velikanski pomen, ki mu potem vsi nehote podležemo, pa če se še tako upiramo z zasmehovanim in jalovim, čeprav intimnim, dobro skritim optimizmom.
Po drugi strani pa pozitivne figure v psihologiji novinarstva ostajajo prikrite ali bolje rečeno potlačene v profesionalno podzavest. Omembe vredno cenijo jih namreč samo sami konzumenti medijev, kar pa v očeh novinarske srenje ne šteje veliko. Publika ima pač svoje, drugačne kriterije, ki med medijskimi insajderji in še posebej med odločevalci — kljub njihovi populistično všečkarski obsedenosti — ne veljajo za zanesljive, kredibilne.
Pri institucionalnejših aspektih medijev, konkretno pri odnosu politike do njih, vsaj na načelni ravni, je roko na srce opazen napredek — ki pa v perspektivi spet ni obetaven.
Tako je Miro Petek, direktor direktorata za medije, ta teden dal vedeti, da razmišlja drugače od svojih predhodnikov in nasploh od doslej prevladujočega, ne le političnega naziranja nasploh: »Tudi na tem področju nas je v preteklosti pokopal tako imenovani nacionalni interes, torej domači lastnik za vsako ceno, tudi če je najslabši,« je izjavil v intervjuju za Demokracijo.
Mene samega so še pred osmimi leti postrani gledali, ko sem recimo izjavil, da pa imam že raje za lastnika graško nadškofijo kot pa laško pivovarno.
Toda Miro Petek že malo bolj nenavadno nadaljuje: »Z demokratično prenovo družbe in odprtim gospodarstvom, z razgledano in odprto mlado generacijo bodo nekatera nekakovostna in navijaška glasila v prihodnje ugasnila sama po sebi. Za njimi ne bo nihče žaloval. Gotovo pa nas čaka v prihodnjih letih razmislek, kako ohraniti kakovostni, resnicoljubni, pošteni slovenski tisk. In za ohranitev takega tiska bo potrebna pomoč države.«
Osebno mislim, da faktorji kot demokratizacija družbe, odprtejše gospodarstvo ter bolj razgledana mlada generacija niso odločilni za prihodnost slovenskih medijev. Res je sicer, da bi perpetuiranje omenjenih okoliščin, kakršne sedaj posredno vplivajo na medije, sedanjo degradacijo samo še pospešilo, saj se v njih nezadržno pogrezajo v irelevantnost. Ne verjamem pa, da bi nasproten družbeni proces, proces v pozitivno smer, kakršnega pobožno predvideva direktor direktorata za medije, lahko karkoli spremenil. Družba je dandanes tako ali tako nesporno demokratičnejša, gospodarstvo odprtejše, mladina bolj razgledana kot pred dvajsetimi in več leti — pa to ni niti malo vplivalo na medije ali vsaj ne v pozitivni smeri. Nasprotno! Verjetno tudi mediji živijo v XXI. stoletju, vendar se jim to pozna samo na zunaj. V resnici, pod površino pa so nazadovali. Družbeni smisel slovenskih medijev je ekonomsko, kulturno, politično in predvsem profesionalno, informacijsko neprilagojen razmeram, ki jih živimo.
Od politikov, ki te zadeve handlajo — še posebej pa od vlade, ki se je drži ta neoliberalna fama —, ne pričakujem servisiranja samih družbenih okoliščin, ki do neke mere vplivajo na medije. Od njih pričakujem zagotavljanje ekonomskih razmer, v katerih bo tisk lahko bolje funkcioniral. Za to pa ni treba pomagati konkretno medijem. Prosim, nikar nam ne pomagajte! Gorje medijem, ki jim država pomaga ohranjati ali zagotavljati kakovost, resnicoljubnost in etiko! To stane, vendar tega denarja vlada nima. (In četudi bi ga imela, bi ga bilo škoda.)
Zatorej nas naj vlada v duhu svoje domnevne ekonomske doktrine prepusti kar trgu, da se med seboj pokoljemo in požremo po principu naravne selekcije. Čisti darvinizem, survival of the fittest. Šele potem, ko bodo na tem malem trgcu harali samo najmočnejši in najinteligentnejši medijski predatorji, si bomo lahko privoščili kakovost, resnicoljubnost in poštenost.
In da ne bo pomote: denar, ugodnosti, ugled, varnost, moč, samozavest bodo prišli v paketu s kakovostjo, resnicoljubnostjo in poštenostjo. Šele takrat ne bo več Slivnikov, Meršolov in Voduškov.
