Testiranje vere
Nedavno je Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko (KME RS) objavila stališče v zvezi s presejalnim testiranjem, ki ga v Sloveniji kot novo metodo za zgodnje presejalno odkrivanje demence oglašuje in komercialno ponuja podjetje BrainTrip. Gre za test, ki temelji na metodi elektroencefalografije (EEG), ki meri električno aktivnost možganov. Po promocijski ceni 99 evrov naj bi človek, ki ima skrbi glede demence, pomiril svoj strah ali pa, v primeru opozorilnega rezultata, obiskal zdravnika.
V svojem sporočilu je KME RS predvsem opozorila na dvomljivost komercialnih medicinskih testiranj, ki po eni strani sploh še niso na predpisan in pregleden način prestala vseh faz kliničnega preizkušanja, po drugi strani pa niso vgrajena v delovanje javnega zdravstvenega sistema. To zadnje je še posebej pomembno, kadar govorimo o vrednosti posameznega testiranja. Testiranje, pri katerem ni opredeljeno, kaj storiti v primeru takega ali drugačnega rezultata, ni le brez praktične vrednosti, pač pa prinaša celo škodo, saj preiskovanca pahne v stisko, iz katere mu nihče ne pomaga. Podoben problem je pred nekaj leti nastal s samoplačniškimi genetskimi testi. Takrat se je tudi pri nas pojavilo nekaj podjetij, ki so začela tržiti kitajske genske teste kot hamburgerje. Potem pa naj bi se ljudje, zastrašeni z »nagnjenostmi« k različnim boleznim, odpravili k svojim zdravnikom in z brezpomenskimi rezultati začeli nanje pritiskati, naj jih pošljejo k različnim specialistom, ki bi jih morali z obsežnimi preiskavami »prepričati«, da še niso v zgodnjih stadijih bolezni, na katere so opozarjali rezultati genetskih testiranj.
Takrat se je genetska stroka, ne le v Sloveniji, ampak v vsej Evropi, jasno opredelila, da se tega ne gre. Genski testi z zdravstvenim pomenom spadajo v roke zdravnika – genetika, ki rezultat umesti in primer v svoji ambulanti tudi zaključi, ne pa ga nezaključenega potisne v roke petim naslednjim specialistom. V nasprotju s trgovcem, ki test posamezniku samo proda, potem pa preiskovanca z rezultati pusti samega in vznemirjenega in v še večji stiski, kot je bil pred testiranjem. Seveda tako stališče stroke komercialnim genetskim firmam ni simpatično, ampak danes v celotni Evropi velja za strokovno napako, če bi zdravniki na podlagi komercialnih genetskih testov opravljali dodatno diagnostiko. Protokol o genetskem testiranju za zdravstvene namene Sveta Evrope namreč jasno določa, pod kakšnimi pogoji se mora to izvajati. Med drugim mora ob testiranju biti omogočeno tudi genetsko svetovanje, institucije, ki genetsko testiranje izvajajo, pa morajo imeti dovoljenje za delo v zdravstvenem sistemu in s tem zaposlene ustrezne specialiste.
Pravila, ki so se pred leti izoblikovala zaradi poplave komercialnih genetskih testov, pa pravzaprav veljajo za vse novosti v medicini – za nova zdravila, nove medicinske pripomočke in nove načine ugotavljanja ali zdravljenja bolezni. Vse novosti morajo pod vodstvom za posamezno medicinsko področje strokovno pristojnih raziskovalcev in v strokovno pristojnih ustanovah na predpisan in pregleden način prestati vse faze kliničnega preizkušanja. Šele ko je zdravstvena korist zdravila ali metode nedvoumno strokovno potrjena in etično sprejemljiva in jo po objavi kot ustrezno potrdijo za to poklicane mednarodne avtoritete, je v obravnavi bolnikov zdravilo ali metodo dovoljeno predpisovati kot način zdravljenja oziroma diagnosticiranja. Predvsem pa je treba vsako novost ustrezno umestiti v delovanje javnega zdravstvenega sistema, da pripomore k boljšemu zdravju, in ne k večji zmedi.
Tudi demenca je zaradi čedalje večje razširjenosti postala zanimiva diagnostična tržna niša, podobno, kot so alergije ali prehranske intolerance, kjer imamo tudi številne komercialne diagnostične teste. Njihovi rezultati so praviloma brez medicinskega pomena, so pa v rokah spretnih alternativcev osnova za prepričevanje testirancev, da se podajo v nepotrebne dietne režime in nakupe nepotrebnih prehranskih dodatkov in terapij.
Zato je pomembno, da se KME RS opredeljuje do tovrstnih pojavov trženja nepreverjenih komercialnih medicinskih testov. Še pomembneje pa je, da javni zdravstveni sistem ostane dovolj čvrsto organiziran in od primarnega zdravnika do vseh specialističnih obravnav upošteva preverjeno medicinsko doktrino. To je še posebej pomembno v Sloveniji. Pri nas namreč zaradi naše majhnosti in zaradi tradicije državnih zdravstvenih ustanov nimamo neodvisne regulatorne institucije, ki bi strokovno vodila seznam preverjenih in strokovno utemeljenih zdravstvenih storitev (podobno kot Nice v Združenem kraljestvu) – ter njihovo izvajanje redno preverjala pri vseh zdravstvenih izvajalcih. Namesto tega imamo sicer Zdravstveni svet, ki »potrjuje« primernost novih, predlaganih zdravstvenih storitev, vendar lahko kot večkratni član tega organa iz prve roke povem, da je sistem umeščanja novih storitev v zdravstveni sistem premalo profesionalen, predvsem pa po potrditvi nove storitve nihče več ne spremlja njenih učinkov, kakovosti izvajanja v zdravstvenih ustanovah in z leti tudi nihče več ponovno ne pretresa upravičenosti storitve za javno financiranje.
Naš sistem kakovosti v zdravstvu je iz opisanih razlogov zato zelo krhek in temelji v glavnem na predpostavki, da strokovna specialistična združenja (RSK-ji) in direktorji državnih zdravstvenih ustanov zaradi njihovega neprofitnega statusa ne bodo podlegli skušnjavam zaslužkarstva s komercialno zanimivimi, a nepreverjenimi in zdravstveno slabo učinkovitimi preiskovalnimi in terapevtskimi metodami. V sistemu, ki se reformira, komercializira in privatizira, pa postaja vera v omenjene predpostavke kakovosti zelo nevarna, če ne celo samomorilska.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
