Francoski vrt
Nedavno je dr. Maks Tajnikar v Dnevniku napisal pozornosti vreden članek (Recimo bobu bob – tudi v zdravstvu) o elementih našega zdravstvenega sistema, ki jih ministri za zdravje kot regulatorji sistema po njegovem mnenju praviloma ne razumejo, vključno s sedanjim ministrom. Osnovni elementi našega zdravstvenega sistema (državni regulator, ZZZS, izvajalci, uporabniki, splošni dogovor, plačevanje storitev po SPP) so po mnenju dr. Tajnikarja ustrezno zastavljeni, a napačno sestavljeni in uporabljeni. Vzrok za to avtor pripisuje ekonomski neizobraženosti vsakokratnih zdravstvenih ministrov, zlasti kadar so ti zdravniki in na ministrskem položaju ne znajo preklopiti iz svoje izvajalske izkušnje v veščino sistemskega regulatorja.
Sistemski regulator bi, če povzamem, moral predvsem poskrbeti za pravila, da bi bili izvajalci motivirani za čim večjo produktivnost pri opravljanju zdravstvenih storitev – druge možnosti ni glede na staranje prebivalstva in izjemno povečana pričakovanja za zdravstvene storitve. Tu se vsaj na ravni bolnišnic takoj postavi vprašanje vloge ZZZS, ki si je v preteklosti vseskozi prizadevala za izpolnjevanje plana zdravstvenih storitev, zapisanega v splošnem dogovoru – kar je bila seveda tudi formalno sistemska dolžnost ZZZS. Če je bil plan za posameznega izvajalca izpolnjen že septembra, bi bilo »povečanje produktivnosti« finančni samomor. Ob tem pa se je za plačevanje storitev uporabljal slabo razdelan in ažuriran sistem SPP (skupine primerljivih primerov), ki je omogočil že pregovorno ločevanje na storitve, ki »se splačajo«, in na storitve, ki prinašajo izgubo in naj jih zato opravljajo le državne bolnišnice. Ta anomalija je z leti tudi v veliki meri prispevala k razraščanju »privatniških posegov«, ki so jih (neredko kar šefi oddelkov) krčili v bolnišnicah in jih (kot »reševanje čakalnih vrst«) začeli izvajati v zasebnih ambulantah in klinikah.
Če je torej ZZZS ustrezen element našega zdravstvenega sistema, se na opisanem primeru pokažejo ogromni in izjemno destruktivni stranski učinki njenega slabega upravljanja, za katere pa v resnici nikomur od vodilnih ni treba imeti slabo vest, saj so samo delali po »sistemskih« pravilih.
Tudi na ravni osnovnega zdravstva, ki se zdaj sesuva zaradi pomanjkanja zdravnikov, je ZZZS institucija, ki postavlja številna pravila zdravstvenim izvajalcem in uporabnikom, po drugi strani pa je povsem brez odgovornosti, če »pravila ZZZS« privedejo do kaosa v zdravstvenem sistemu. In to, spet ponavljam, ni kritika zaposlenih na ZZZS, ampak sistemske umeščenosti institucije. Če bi ZZZS kot prava zavarovalnica morala odgovarjati za zavarovance (finančno ali s sankcijami za vodstvo), ki bi ostali brez pravočasnega in ustreznega zdravljenja, bi se obnašala povsem drugače. V tem primeru šefi oddelkov na ZZZS ne bi »varčevali« pri zaposlitvah svojih uradnikov s tem, da potisnejo izpolnjevanje mnogih obrazcev in statistik v roke družinskim zdravnikom. V tem primeru »ponos« zaradi male pisarniške racionalizacije na ZZZS ne bi odtehtal dodatnega razloga, da študent medicine ne želi izbrati specializacije, kjer bo moral četrtino časa nadomeščati delo tajnic na ZZZS. In v tem primeru bi ZZZS morda celo financirala izgradnjo informacijskega sistema, ki bi že zadnjih 15 let iz neopaznega informacijskega ozadja bolniških e-kartonov avtomatizirano polnil vse potrebne statistike in obračune ter sledil učinkovitosti in produktivnosti vsakega delovnega procesa posebej.
Zlasti zdravnikovo delo je zaradi njegovih številnih odgovornosti tako sledljivo, skoraj od minute do minute, da je ob dobrem informacijskem sistemu od zdravnikov absurdno zahtevati »štempljanje« za prihod na delovno mesto. V informacijsko »normalnem« svetu ima informacijski sistem vsak dan desetine ali celo stotine zaznamb z delovišč, kjer je bila zdravnikova e-kartica – z vseh računalnikov, diagnostičnih aparatur, iz delovnih kabinetov, operacijskih prostorov … Zato na koncu meseca sploh nikomur ni treba posebej ugotavljati, ali je določen zdravnik oddelal predpisano število ur in izpolnil s pogodbo določeno delovno normo, ker je to rutinski računalniški podatek, ki samo v primeru večjih odstopanj postane zanimiv za nadrejene. Tako je normalno v razvitih zdravstvenih sistemih, kjer upravljavci, ki postavljajo pravila, nosijo tudi odgovornost, da so ta učinkovita. ZZZS je, žalibog, svet sam za sebe.
»Ampak mi sploh nismo upravljavci zdravstvenega sistema,« bi na napisano rekli na ZZZS. »To je minister! On je srčni kralj iz Alice v čudežni deželi – z nekaj sekretarji, pravniki in administratorji, ki v resnici nimajo realnih informacij, lahko pa (brez realnega učinka) sodijo vsem in o vsem. In po drugi strani nas na ZZZS sploh ne zanima produktivnost zdravnikov in medicinskih sester, to je skrb vodstev zdravstvenih izvajalcev! Mi samo postavljamo pravila, da se denar urejeno pretaka na kratki poti iz zdravstvene blagajne do nakazil izvajalcem.«
In v resnici bi imeli na ZZZS s tem ugovorom prav. Slovensko zdravstvo je čudovit primer nam tako ljube kolektivne (ne)odgovornosti! Naše zdravstvo je francoski vrt (jardin à la française), sestavljen iz neštetih ograjenih vrtičkov, v katerih so za visoko živo mejo vsi varno skriti pred pogledi vsakokratnega sončnega kralja in vedo, da lahko mirno okopavajo vsak svojo gredico po lastnih pravilih z zavedanjem, da vsak kraljevi mandat prej ali slej mine.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
