Tiskane izdaje
Štiri vijole, navijače Maribora, ki so pred tremi tedni na počivališču v Tepanjah napadli in brutalno pretepli kolege navijače španskega nogometnega kluba Sevilla, so to sredo na okrajnem sodišču v Slovenskih Konjicah bliskovito obsodili na večmesečne zaporne kazni.
Ni dvoma, da je bil s tem dosežen rekord v odzivnosti slovenskega pravosodja. Ni se mogoče izogniti vtisu, da so sodne oblasti pohitele tudi zaradi mednarodnega prestiža – ker bo taka novica zagotovo ugodno odjeknila tudi v Španiji, kjer so sicer pred povratno tekmo pred dvema tednoma enako brutalno in krvavo napadli kolege s slovenske nacionalne televizije.
Domnevam, da obsojeni nasilneži nimajo toliko pod palcem, da bi si lahko privoščili dovolj »ugledne« in ustrezno drage odvetnike, ki bi že od vsega začetka v nedogled zavlačevali postopek, do skrajnosti uporabljali ali zlorabljali vsa mogoča pravna sredstva in se dobesedno delali norca iz objektivne resnice.
Tudi tožilcem se v tem primeru ni zgodilo, da bi obremenilne dokumente »založili« v kakšni zakotni omari. A to je pri tej zgodbi res manj pomembno: ključna sta ekspresna obravnava pred sodiščem – predvsem pa takojšnje priznanje in pokesanje obsojenih za storjeno dejanje.
Zdi se, kot da je tale ekspresna konjiška razsodba priletela iz drugega, vzporednega vesolja – iz krajev, kjer pravna država deluje hitro in učinkovito, kot namazana. Še posebno ko pogledamo drug ekstrem – kako dolgo in uspešno se roki pravice izmikajo razni zidarji, šroti, časarji in še ducati drugih nekoč vplivnih poslovnežev, ki so z različnimi metodami izčrpali svoja podjetja in zaposlene, sebi pa krepko napolnili žepe.
V nasprotju z omenjenimi štajerskimi pretepači, ki jih nikakor ne želim glorificirati, je pri vseh tistih, ki so nam ukradli in zavozili gospodarstvo in državo priznanje in pokesanje zaradi storjenih napak in/ali celo kaznivih dejanj pač nekaj, kar ne obstaja.
Ljudje, ki so si s protipravno nagrabljenim denarjem, davčnimi utajami ali pa zgolj z brezobzirnostjo in izkoriščanjem lukenj v predpisih zgradili vile in se še vedno prevažajo v luksuznih terencih, ob tem da skrivajo stotisoče ali milijone evrov na računih v davčnih oazah v tujini, nimajo nobene empatije, poklicne etike in družbene odgovornosti do svojih nekdanjih zaposlenih in vseh drugih deležnikov.
Da bi odgovarjali za posledice svojih dejanj, jim še na misel ne pride. Vidijo pač le sebe, za neuspehe so vedno krivi drugi. Nekdanji veliki šefi finančnih holdingov tako medijem papagajsko prodajajo spine, da so vzorno vodili svoje družbe, za propad njihovih megalomanskih poslovnih potez in naložb pa da so krive banke, ki jim ne dajo denarja. Sam te zgodbe pač ne kupim. Tudi nobeden od bankirjev ni prevzel osebne odgovornosti za včasih prav kriminalno slaba posojila in nečedne posle.
Nekdanji šef največje banke, ki je z malomarnim upravljanjem tveganj soustvaril na stotine milijonov slabih posojil, je od države mirno izterjal neizplačani milijon nagrade. Eden od že obsojenih gospodarstvenikov mi včasih piše in me opozarja na napake, če se ne strinja s kakim mojim zapisom. Možakar je s svojimi napakami in napačnimi odločitvami spravil na kant svojo firmo, kolege in banke, povzročil kar precej gorja, priznam, tudi njemu ni lahko, je pa očitno še kar prepričan, da napake delajo le drugi.
Lahko bi naštevali še naprej, imena bom izpustil, saj vsi vemo, za koga gre. Nekdanji šef propadlega gradbenega velikana se pred odhodom v zapor brani s pomočjo dobro plačanih odvetnikov, igra vlogo nemočnega starca in se dela norca iz delavcev in upnikov, ki jih je naplahtal. Nekdanji politično nastavljeni šef koprske luke se tako kot še nekaj padlih tajkunov strahopetno skriva pred roko pravice, ki ga je poslala v zapor.
Sodišča imajo neverjetne težave že z vročanjem vabil raznim političnim pomembnežem, pa naj gre za vodjo opozicije ali ustanovitvenega predsednika največje vladne stranke.
Kriminal belih ovratnikov je res precej bolj zapleten, a kjer je volja, je tudi pot. Žal ne pri nas, pač pa v Nemčiji. Ulija Hoenessa, legendarnega nekdanjega nogometaša in predsednika münchenskega Bayerna, lanskega zmagovalca lige prvakov, so ta četrtek zaradi utaje davkov obsodili na tri leta in pol zapora. »Svojim odvetnikom sem naročil, naj ne napišejo pritožbe. To je v skladu z mojim razumevanjem dostojanstva, obnašanja in odgovornosti. Ta davčna utaja je bila moja največja življenjska napaka. Zdaj moram odgovarjati za to,« je sporočil v petek. Uli, hvala za zgled. Gospodje, je pri nas kdo sposoben takega ravnanja?
