Zavarovalniška vojna
Povsem logično je, da se je za začetek odprtega spopada med »dopolnilnimi« zdravstvenimi zavarovalnicami in vlado najprej odločila zavarovalnica Generali. Imajo velikega lastnika, ki mu je dopolnilno zdravstveno zavarovanje samo eden od številnih zavarovalniških »poslov«. Zadnjo besedo sem dal v narekovaj zato, ker ima dopolnilno zavarovanje zelo malo povezave s poslovnostjo, saj praktično vse njegove stroške oziroma odhodke določa država skupaj z ZZZS. Ko so ti stroški zaradi plačevanja »stresnega testa« in prenosov plačevanja različnih storitev iz ZZZS na dopolnilna zavarovanja prestopili rdečo črto, so na Generaliju pač povedali, da jih pot v finančno izčrpavanje in izgube ne zanima. Vzajemna je zaradi svoje bizarne lastniške sestave (formalni lastniki so vsi zavarovanci) in popolne odvisnosti od premij dopolnilnega zavarovanja v položaju, ko težko vleče odločnejše poteze – dokler ne bo vprašanje biti ali ne biti in bo uprava začela z ofenzivo v obliki gospodarsko-pravniške vojne. Bolj zadržan mora biti tudi Triglav zaradi svojega državnega lastništva in velikih investicij v zdravstveno infrastrukturo za trženje dodatnih zavarovanj.
Sicer pa v principu nikomur od tistih, ki zdravstvo gledajo vsebinsko, ne bo žal ukinitve dopolnilnega zavarovanja, ki ni nič drugega kot bizarno zamišljeno zavarovanje plačila odbitne franšize pri obveznem zdravstvenem zavarovanju. V nekdanjem socializmu, ki mu je začelo zmanjkovati denarja za zdravstvo, so tovrstno odbitno franšizo leta 1978 uvedli kot »participacijo«, ki so jo bolniki plačevali ob vsaki zdravstveni storitvi – poleg dodatnih financ je bil njen namen tudi odvračanje ljudi od »nekritičnega« obiskovanja zdravstvenih ustanov. Z nastankom nove države in ljudskih volilnih programov je zrastla politično všečna ideja, naj participacije ne plačujejo bolniki, ki so že itak »ubogi« zaradi bolezni, ampak raje v manjših zneskih vsi »potencialni bolniki«. Nastalo je novo franšizno zavarovanje, ki se je imenovalo »dopolnilno«, ob tem pa smo izgubili glavni namen participacije – zavedanje, da zdravstvo ni zastonj.
Danes je malokomu umljivo, zakaj je bilo potrebno za tako preprosto opravilo, kot je pobiranje zavarovalnega prispevka proti plačevanju odbitne franšize ustanoviti posebne ustanove (to je »zasebne zavarovalnice«). To je enako, kot bi imel za svoj avtomobil sklenjeno kasko zavarovanje pri Triglavu, za plačilo odbitne franšize tega zavarovanja pa bi se »dopolnilno« zavaroval pri drugi zavarovalnici. Preprosto pisarniško opravilo bi takrat, edino logično, lahko prevzela ZZZS. A bolje poučeni vedo povedati, da je bila takrat dopolnilno zavarovanje dodeljeno »zasebnim zavarovalnicam« kot vmesni korak, iz katerega bi se pozneje razvile prave zdravstvene zavarovalnice – z opredeljenimi policami zdravstvenih storitev in (iztožljivimi) obveznostmi do konkretnega zavarovanca.
Ampak zaradi volilnih računic se v vseh teh letih politika ni upala ljudem naliti čistega vina in povedati, katere zdravstvene storitve je javni zdravstveni sistem zmožen in dolžan prek ZZZS zagotavljati vsakomur v celoti in brez omejitev. Katerih pa ne, ker zmanjka denarja. Zato so v politični megli deklariranih »neomejenih pravic« in zaresnih čakalnih vrst vse te smešne »franšizne zavarovalnice« udobno ždele na svojem zakonsko zagotovljenem kupčku denarja in iz političnega oportunizma niti niso poskušale dražiti politikov z razvijanjem pravih zavarovalniških produktov. Šele v zadnjih letih, ko jim je politika začela napovedovati konec, so se zganile in začele ponujati vzporedno zdravstveno zavarovanje za dolg seznam zdravstvenih storitev, ki jih načelno zagotavlja ZZZS, vendar zaradi čakalnih dob običajen smrtnik lahko prej sreča smrt kot obljubljeno storitev ZZZS.
Skrajni čas torej je, da se absurdno »franšizno zavarovanje« pomete na smetišče, saj dopolnilne zavarovalnice nimajo funkcije – predvsem vzvodov, s katerimi bi pripomogle k boljši in racionalnejši organiziranosti zdravstva, predvsem pa k povečevanju njegove »produkcije«. Osnovni problem našega zdravstvenega sistema je namreč njegova premajhna produkcija glede na naše potrebe. Vzrok za to pa niso dopolnilne zavarovalnice, ampak dolgoletna nespametna zdravstvena politika, ki je prek svojega vzvoda, ZZZS, omejevala raven zdravstvene produkcije v javnem zdravstvu na raven, ki ni zadoščala potrebam bolnikov.
Sedanja zavarovalniška vojna, ne glede na njen razplet, tega osnovnega problema ne bo rešila. Vsi višji stroški, zaradi katerih je Generali potegnil rdečo črto, so zelo verjetno realni in nam, davkoplačevalcem, v nobenem primeru ne bodo ušli. Ostaja nam tudi realnost, da smo zaradi neučinkovite gospodarske politike (p)ostali razmeroma revna država EU s premajhno zmogljivostjo zdravstvenih storitev. In smo skoraj brez mehanizmov, kako povečati zmogljivost javnozdravstvenih ustanov, ki so večinoma državne. ZZZS nima moči in ne zna, direktorji zdravstvenih ustanov nimajo moči in ne znajo, saj se takoj znajdejo pred številnimi ozkimi grli delovnih procesov, ki so bili dolga leta prilagojeni na (pre)nizke obrate. Ministrov »stresni test« je to nazorno pokazal – nenadno zasipavanje z denarjem ne more povečati produktivnosti zapletenih zdravstvenih verig prek zmožnosti njihovih najšibkejših členov – prostorskih kapacitet, opreme, predvsem pa zdravstvenih delavcev.
Zavarovalniška vojna, ne glede na njen razplet, tega osnovnega problema ne bo rešila. Lahko ga kvečjemu močno poslabša, če bodo žrtve vojne zavarovalniške zdravstvene kapacitete. Zato se bo moral minister znati predvsem pogajati, saj bo razplet v celoti odvisen od velikega povečanja produktivnosti javnega zdravstva. Odprava čakalnih vrst je edini način produktivne zmage. Politična vojna, ki bi za zmago rušila zavarovalnice po vzorcu nekdanjih »protitajkunskih vojn« (SCT, Istrabenz, pivovarne), bi prinesla le dodaten padec javnozdravstvenih zmogljivosti, dodatne vrste in tržno nišo za razcvet vzporednega, povsem zasebnega zdravstva.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
