Kaj bi rekel Marco Polo?
Kitajska potrebuje vsa pristanišča, da bi jih nanizala na svojo strateško ogrlico.
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
Kitajci in Italijani so do zdaj tekmovali glede tega, kdo si je izmislil špagete in kdo se je domislil, kako napolniti raviole. So se pa vedno strinjali o tem, da so v času Marka Pola vse poti vodile v Peking.
Zdaj se je vse obrnilo na glavo in za kitajskega predsednika Xi Jinpinga vodi svilna pot v Rim. V deželo odhaja po enega največjih strateških uspehov, ki ga bo dosegel v trenutku, ko bo Italija postala pomembna evropska zaponka na »gospodarskem pasu« in zlata nit na sodobni »svilni poti«.
Kaj nam bo pokazalo dejstvo, da se je globalnemu kitajskemu projektu končno priklonila tudi ena od članic G7?
Prvič: to, da celo demokraciji bolj ustreza bogata, čeprav avtokratska Kitajska – kot Amerika, ta padajoči bog zahodnega sveta. Azijska sila ima načrt, tako za svoj vzpon kot za stranske vloge, ki jih bo strukturirano razdelila drugim državam.
Drugič: tudi v italijanskem primeru se je pokazalo, da tisti, ki znajo govoriti v »ljudskem« jeziku, ljudstva ne znajo vedno popeljati na pravo pot, ko pa nato naletijo na prava vprašanja – kako razvijati pristanišča, s čim izboljšati gospodarstvo, v kaj spremeniti, denimo, Trst – je zanje zelo priročna kitajska »pobuda«, da z njo mahnejo po glavi tiste, ki jih kritizirajo, nato pa se še naprej zadolžujejo pri drugem bankirju.
Tretjič: Xi nam bo v deželi Marka Pola pokazal, da je Kitajska v resnici močna. Zdaj se bo Slovenija zbala za Koper, Hrvaška pa za Reko, vendar se kitajsko sporočilo iz Rima v resnici glasi, da potrebuje vsa pristanišča, da bi jih nanizala na svojo strateško ogrlico, pri čemer ni vprašanje, ali bi bila Kitajska pripravljena denar vložiti v Koper, ampak ji je preprosto treba odpreti tudi ta vrata.
A ključ je v nas. Mar vemo, kaj hočemo? Imamo načrt? In kam nas vodi ta pot, ki jo je utrdil zvedavi beneški popotnik?
Zdaj se je vse obrnilo na glavo in za kitajskega predsednika Xi Jinpinga vodi svilna pot v Rim. V deželo odhaja po enega največjih strateških uspehov, ki ga bo dosegel v trenutku, ko bo Italija postala pomembna evropska zaponka na »gospodarskem pasu« in zlata nit na sodobni »svilni poti«.
Kaj nam bo pokazalo dejstvo, da se je globalnemu kitajskemu projektu končno priklonila tudi ena od članic G7?
Prvič: to, da celo demokraciji bolj ustreza bogata, čeprav avtokratska Kitajska – kot Amerika, ta padajoči bog zahodnega sveta. Azijska sila ima načrt, tako za svoj vzpon kot za stranske vloge, ki jih bo strukturirano razdelila drugim državam.
Drugič: tudi v italijanskem primeru se je pokazalo, da tisti, ki znajo govoriti v »ljudskem« jeziku, ljudstva ne znajo vedno popeljati na pravo pot, ko pa nato naletijo na prava vprašanja – kako razvijati pristanišča, s čim izboljšati gospodarstvo, v kaj spremeniti, denimo, Trst – je zanje zelo priročna kitajska »pobuda«, da z njo mahnejo po glavi tiste, ki jih kritizirajo, nato pa se še naprej zadolžujejo pri drugem bankirju.
Tretjič: Xi nam bo v deželi Marka Pola pokazal, da je Kitajska v resnici močna. Zdaj se bo Slovenija zbala za Koper, Hrvaška pa za Reko, vendar se kitajsko sporočilo iz Rima v resnici glasi, da potrebuje vsa pristanišča, da bi jih nanizala na svojo strateško ogrlico, pri čemer ni vprašanje, ali bi bila Kitajska pripravljena denar vložiti v Koper, ampak ji je preprosto treba odpreti tudi ta vrata.
A ključ je v nas. Mar vemo, kaj hočemo? Imamo načrt? In kam nas vodi ta pot, ki jo je utrdil zvedavi beneški popotnik?
