Tiskane izdaje
Ukrep avstrijskih oblasti, da ob koncu tedna med poletnimi počitnicami omejijo tovorni promet skozi cestni predor Karavanke, je v Sloveniji upravičeno povzročil precej razburjenja. Avtoprevozniki so zagrozili celo z zaporo, ki bi utegnila povzročiti prometni infarkt na avtocestni povezavi med zahodno Evropo in Slovenijo oziroma Balkanom.
Če bodo avtoprevozniki napoved uresničili, bodo neposredne posledice čutili predvsem turisti na poti na oddih v Slovenijo ali v druge države. Pri tem bodo svoj gnev zaradi zastojev valili na Slovenijo. Če do danes ne bodo našli skupne rešitve, bosta imela zagotovo pokvarjene počitnice tudi prometna ministra: Patrick Vlačič v Sloveniji in Doris Bures v Avstriji. Zaplet, ki je nastal, pa odpira več vprašanj.
Najprej velja izpostaviti, da je Avstrija Slovenijo o sprejetem ukrepu, ki je bil v Avstriji objavljen konec maja letos, obvestila le nekaj dni pred prvo predvideno zaporo. (Pre)pozno obvestilo zagotovo ni v duhu dobrih medsosedskih odnosov, kakor odnose med državama radi opisujejo politiki z obeh strani meje.
Dejstvo je, da je osem kilometrov dolg predor, kakršen je karavanški, lahko nevaren; če v njem promet poteka v obe smeri, je nevarnost še toliko večja. Zato vsako skrb (skupaj s pred poletno sezono sprejetim sklepom o dodatni omejitvi hitrosti skozi predor) za izboljšanje varnosti v predoru pozdravljamo.
Treba pa je poudariti, da so avstrijske oblasti večjo vnemo za zagotavljanje prometne varnosti v predoru Karavanke pokazale šele potem, ko so na turski avtocesti v dvocevna dogradili oba najdaljša predora (Katschberg in Tauern). Zadnja leta, ko sta bila oba še enocevna (promet skoznju pa precej gostejši kot skozi Karavanke), takšne vneme za večjo varnost niso kazali. S takšnim ukrepom bi takrat namreč škodili tudi avstrijskim avtoprevoznikom in gospodarstvu. Po najnovejšem ukrepu za predor Karavanke avstrijski avtoprevozniki bistvenih posledic ne bodo čutili, saj skozenj vozijo predvsem slovenski avtoprevozniki. Posredne posledice bo tako čutilo slovensko gospodarstvo.
Prav vprašanje varnosti v predoru od obeh držav terja zagotovitev dodatnih ukrepov. Meddržavna komisija je pred poletno sezono razpravljala tudi o gradnji ali ubežnega rova ali druge predorske cevi. Slovenska stran se nagiba h gradnji druge cevi, za avstrijsko pa bi zadoščal ubežni rov, čeprav razprava o tem še ni končana. Če je skrb za varnost na prvem mestu, so vsaka razmišljanja o gradnji ubežnega rova nepomembna.
Tu pa že trčimo ob vprašanji o prometni in ekonomski upravičenosti gradnje druge cevi. Prometa zanjo je premalo, prav tako je precej dražje tudi vzdrževanje dvocevnega predora. To pomeni, da bo vožnja skozi dvocevni predor dražja, posledice pa bodo spet bolj ali manj čutili slovenski avtoprevozniki in tudi slovensko gospodarstvo. Če se torej državi ne bosta dogovorili o drugi cevi, se postavlja vprašanje, ali bo avstrijska stran tudi v prihodnjih letih med poletnimi počitnicami omejevala promet tovornih vozil.
Ne glede na to, kaj bodo o 13. členu meddržavne pogodbe o karavanškem cestnem predoru ugotovili na ministrstvu za zunanje zadeve, je dejstvo, da bodo posledice avstrijskega ukrepa bolj prizadele slovensko stran. Zato bi morala Avstrija odločitev o tem sprejeti skupaj s Slovenijo. Doris Bures je v odgovoru na pismo Patricka Vlačiča zapisala, da pozno obvestilo obžalujejo. Najmanj, kar bi morala storiti, pa je, da bi se opravičila. A se (še) ni. Tudi zato bi moral Patrick Vlačič, pa čeprav s počitnic, odločneje udariti po mizi.
