Tiskane izdaje
Slovesnost ni bila posebno slavnostna, a v času brexita in Donalda Trumpa je bila povedna. V nemirnih časih geopolitičnih pretresov se je na stari celini zagnal še en projekt ustvarjanja evropske obrambe. Tehnični pojem Pesco naj bi zaznamoval resnejši začetek vzpostavljanja obrambne Unije.
V EU so bila obrambna vprašanja obravnavana mačehovsko. Generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg opozarja, da bo po brexitu 80 odstotkov izdatkov za obrambo med članicami prihajalo iz držav, ki niso v EU. Tudi trije od štirih zavezniških bataljonov, razmeščenih v baltskih državah in na Poljskem, ne bodo pod poveljstvom katere od članic.
Do zdaj so članice oklevale pri napotitvah vojakov v misije EU na kriznih žariščih. Vsaj na papirju bi bil Pesco primerna podlaga za racionalnejšo evropsko obrambno politiko, v kateri bodo birokratske strukture imele konkreten delujoč projekt. Branjenje nacionalnih interesov v obrambni industriji bo eden večjih izzivov. Primerjava z ZDA je povedna. Na stari celini imamo sedemnajst glavnih bojnih tankov, v ZDA le enega. V EU je dvajset različnih lovcev, na drugi strani Atlantika le šest. To je povezano z višjimi stroški nabav, usposabljanja osebja, vzdrževanja. Pesco naj bi bil eden od odgovorov na drago podvajanje obrambnih struktur EU.
V Natu ga v uradnih odzivih (še) ne vidijo kot tekmeca, ampak predvsem kot pot do cilja – močnejše Evrope na področju varnosti in obrambe. Taka EU naj bi bolje delovala v odzivu na krize v nemirnem sosedstvu. Tudi v Pescu razvite enote in zmogljivosti bi po željah Nata morale biti na razpolago zavezništvu. V Natu o evropski obrambi radi govorijo posmehljivo. A Jean-Claude Juncker je Pesco označil za Trnuljčico lizbonske pogodbe. V šestem odstavku 42. člena te pogodbe je ambicioznejšim članicam, ki imajo boljše zmogljivosti, dovoljeno oblikovanje posebnih obrambnih struktur.
Spečo lepotico so prebudili.
