Nihče ni varen

Prekarni delavci so se na evropski politični zemljevid postavili sami. Kako tudi ne, ko pa od ljudstva izvoljeni politični predstavniki ustvarjajo pogoje za njihov obstoj s tem, da sprejemajo zakone za fleksibilizacijo trgov dela; podjetjem, tudi medijskim, pa koristi njihovo najemanje, saj so cenejši in prožnejši, kakor se rado reče, predvsem pa nanje lahko preložijo vso odgovornost, ki jo sicer (še) imajo do redno zaposlenih. Politični establišment in mediji so tako pogosto postali častilci startupovskega duha in samostojnega podjetništva, čeprav gre, kot opozarja italijanski teoretik in aktivist Franco Berardi – Bifo, za novo sužnjelastništvo, ki proizvaja družbeno negotovost, predvsem pa psihično katastrofo.

»Danes smo prekarni, jutri bomo nepremagljivi,« je bilo mogoče slišati v Italiji med prvimi protesti prekarcev leta 2001, v času slovenskega pridruževanja evropski integraciji. Okoli pet tisoč se jih je takrat zbralo v središču Milana na alternativnem prvomajskem shodu. V naslednjih štirih letih se je njihovo število povečalo na sto tisoč. Leto pozneje je gibanje Euromayday prestopilo italijanske meje in se razširilo v osemnajst evropskih mest, tudi Maribor in Ljubljano. Britanski ekonomist Guy Standing je prepričan, da je šlo za prve vzgibe globalnega prekariata.

Vse več ljudi je prisiljenih v vse bolj negotove in nepredvidljive pogoje dela, s pomanjkljivo socialno varnostjo. Statistični urad v zadnji analizi ugotavlja, da se je v Sloveniji povečalo število negotovih delovnih mest in zmanjšalo število varnejših. Podobna je realnost v Grčiji, Španiji, Italiji, na Cipru ... Po oceni Gibanja za dostojno delo in socialno družbo kar četrt milijona ljudi v Sloveniji dela po avtorskih in podjemnih pogodbah, je prisiljenih v status samostojnega podjetnika ali samozaposlenega ali pa dela na črno. Med njimi jih vse več živi v revščini. Po drugi strani se povečuje tudi število tistih, ki so kljub zaposlitvi revni. Tako tudi zaposlitev kot eden od načinov spodbujanja socialnega vključevanja in zagotavljanja dostojnega življenja ne zmanjšuje tveganja revščine.

Današnjo realnost dobro opiše Bifo v knjigi Duša na delu. Prekarnost, pravi, ni značilnost nekega parcialnega sektorja družbene delovne sile, ki bi ga bilo mogoče ločiti od drugih, ampak je element, ki transformira ves produkcijski ciklus in trg dela. Pred njo nihče ni varen: prekarizacija prizadene in z rezi zniža celo dohodke delavcev, ki so zaposleni za nedoločen čas. Po njegovem mnenju potrebujemo velikansko osvoboditev življenja od družbe kot tovarne, da bi spet lahko spletli tkivo družbenega razmerja.

Sporočila s protestov prekarnih delavcev so zato še kako pomembna. Niso opozorili zgolj na vse bolj prekarne pogoje dela, ampak na vse bolj prekarno življenje – gre za negotovost v vseh pogledih, ki se začne že z rojstvom v prezadolženo družbo in nadaljuje s krediti, ki se kažejo kot najboljša oblika nadzora politično in kulturno otopelih državljanov. Oziroma – kar je prvotno pomenil latinski pridevnik precarius – gre za izprošene, priberačene, po milosti pridobljene in odvisne od volje drugega ali okoliščin.