Polnočni obračun
Pet minut pred dvanajsto je v obliki sedmega protikriznega paketa ukrepov prišla rešitev tudi za filmarje, a rešilna bilka je polna trnov.
Odpri galerijo
Kdo bo odgovarjal za devetmesečno absurdno blokado financiranja filma, sprašujejo filmski ustvarjalci. Foto Jože Suhadolnik
Slovenski film že dolgo ni več socialna drama, ampak prava grozljivka. Nekdo se ga je odločil prestrašiti, izžeti, obesiti na klin, mu spustiti kri … Po večmesečnem izčrpavanju, zdaj – pet minut pred dvanajsto, prihaja rešitev v obliki sedmega protikriznega paketa ukrepov. Ta je namenjen ranljivim skupinam, ki jih je prizadel covid-19, med katerimi so se znašli tudi filmski ustvarjalci, čeprav ne le zaradi epidemije, ampak predvsem zaradi blokade proračunskih sredstev, ki jih vlada zadržuje že od začetka pandemije. Novi krizni zakon uvaja za film pomembno spremembo, in sicer dopušča, da se v načrt razvojnih programov lahko uvrstijo projekti, ki so iz proračuna sofinancirani do višine 600.000 evrov. To v praksi pomeni, da čakajoči filmski projekti lahko preskočijo korak vladnega potrjevanja. Ukrep je torej pretrgal birokratsko zanko, v katero se je ujel film, in to težavo odpravlja tudi za prihodnji dve leti. A kot opozarjajo filmski ustvarjalci ima ta rešilna bilka veliko trnov. Gre za izredno sanacijo akutnih težav in ne za sistemsko ureditev, ki bi jo filmsko področje zares potrebovalo – ob obljubljenem povišanju filmskega proračuna na 11 milijonov evrov, seveda.
Veselje ob »božičnem darilu« je filmarjem splahnelo, takoj ko je vlada potrjevanje zakona preložila na sejo 29. decembra. Po najboljšem scenariju bo zakon tako začel veljati dan po vpisu v uradni list, 31. decembra, to pa Slovenskemu filmskemu centru pušča točno en dan časa, da počrpa skoraj 2,5 milijona evrov in jih razdeli med upravičence. Po polnoči bo denar namreč izpuhtel – oziroma bo SFC izgubil pravico do sredstev, ki se bodo nepovratno vrnila v državni proračun. V novo leto bi v tem primeru filmski center vstopil z neporavnanimi preteklimi obveznostmi in se spet znašel v nemilosti pristojnega ministrstva, kar bi nadalje lahko ogrozilo izvrševanje bodočih programov in razpisov.
Ta novi zaplet bi vlada rešila tudi tako, da bi (lahko že danes) potrdila projekte, ki na to čakajo od začetka pandemije. A tudi, če se stvari čudežno razrešijo, in se bodo kamere kmalu spet prižgale, bo še vedno viselo v zraku vprašanje, ki ga v današnjem intervjuju za Delo izpostavlja Matevž Luzar: kdo bo odgovarjal za devetmesečno absurdno blokado financiranja filma?
Veselje ob »božičnem darilu« je filmarjem splahnelo, takoj ko je vlada potrjevanje zakona preložila na sejo 29. decembra. Po najboljšem scenariju bo zakon tako začel veljati dan po vpisu v uradni list, 31. decembra, to pa Slovenskemu filmskemu centru pušča točno en dan časa, da počrpa skoraj 2,5 milijona evrov in jih razdeli med upravičence. Po polnoči bo denar namreč izpuhtel – oziroma bo SFC izgubil pravico do sredstev, ki se bodo nepovratno vrnila v državni proračun. V novo leto bi v tem primeru filmski center vstopil z neporavnanimi preteklimi obveznostmi in se spet znašel v nemilosti pristojnega ministrstva, kar bi nadalje lahko ogrozilo izvrševanje bodočih programov in razpisov.
Ta novi zaplet bi vlada rešila tudi tako, da bi (lahko že danes) potrdila projekte, ki na to čakajo od začetka pandemije. A tudi, če se stvari čudežno razrešijo, in se bodo kamere kmalu spet prižgale, bo še vedno viselo v zraku vprašanje, ki ga v današnjem intervjuju za Delo izpostavlja Matevž Luzar: kdo bo odgovarjal za devetmesečno absurdno blokado financiranja filma?
