Slovenija na drugem planetu
Upravljanje podjetij se že dolgo ne vrti več le okoli delničarjev in njihovih interesov, gre namreč za premik od lastniškega k deležniškemu kapitalizmu, je na mednarodni konferenci korporativnega upravljanja ta teden dejala ena od govornic. Pri tem je imela v mislih trajnostno upravljanje podjetij, ki poleg finančnih zastavlja tudi dolgoročne nefinančne cilje, pri tem pa upošteva vpliv na okolje, družbo, zaposlene, spolno raznolikost, dobavitelje, upnike in druge deležnike podjetja. To naj bi v spreminjajočem se poslovnem svetu, ki se sooča s podnebnimi spremembami, digitalizacijo in drugimi dejavniki, prineslo boljše obvladovanje tveganj, večjo odpornost družb in s tem njihovo dolgoročno uspešnost. Temu že sledijo tudi nekatera slovenska podjetja, predvsem tista večinsko v zasebni lasti, velika pa so celo zavezana k poročanju o tem. Pri državnih podjetjih pa se zdi, da smo na povsem drugem planetu kot najbolj razvite države, po katerih smo se doslej zgledovali. Še več, ne spoštujemo več niti osnovnih postulatov sodobnega korporativnega upravljanja.
Slovenski državni holding (SDH) je nedavno sporočil, da je krepitev trajnostnega poslovanja družb s kapitalsko naložbo države ena od prednostnih tem upravljanja, a za zdaj praksa žal kaže, da je to na stranskem tiru in da je glavni cilj v barve koalicijskih strank obarvati čim več nadzorniških mest in uprav. V zadnjih tednih je že tako živahno kadrovsko dogajanje popestrila afera glupi davki. Gre za objavo posnetkov pogovora med nekdanjim in aktualnim ministrom Andrejem Vizjakom in podjetnikom Bojanom Petanom iz leta 2007, ki kaže, da takratna vladajoča politika ni izbirala sredstev v prizadevanjih za pridobitev vpliva nad Termami Čatež. Pri tem je bila med drugim pripravljena tako na izogibanje plačila davkom kot na trenje jajc sodnikom. Minister Vizjak je izjave obžaloval, ni pa po lastni presoji zaradi nesprejemljivosti takšnih dejanj začutil potrebe po odstopu s položaja.
To je po svoje razumljivo, saj aktualna vladajoča politika za obvladovanje državnih družb ubira podobne pristope, kot jih je pred štirinajstimi leti, čeprav so ti v nasprotju z vsemi veljavnimi pravili dobrega korporativnega upravljanja pri nas. Po Holdingu Slovenskih elektrarn se je te dni lotila še drugega energetskega stebra. Tako so nadzorniki krivdno razrešili direktorja Elektra Ljubljana Andreja Ribiča, pred tem pa naj bi mu menda kar sam generalni sekretar stranke SDS Borut Dolanc ponujal sporazumen odhod. Prav Ribičeva razrešitev naj bi bila le prvi korak do odstrela Roberta Goloba z mesta prvega moža Gen-I, ki na skupščini ta teden ni dobil soglasja za nov mandat. Menjava vodstva se je zgodila tudi v Elektru Maribor.
SDH se glede razrešitev distancira, češ da je to pristojnost nadzornih svetov, v delo katerih da se ne vmešava. A nadzorni svet imenuje prav SDH, ki vedno znova dokazuje, da kadrovske odločitve bolj kot strokovni usposobljenosti sledijo politični pripadnosti. To so seveda počele že prejšnje oblasti, a aktualna je pri tem še bolj brezsramna kot njeni predhodniki, saj brez zadržkov kadruje tudi politične funkcionarje in vidne člane strank, včasih tudi mimo pravil. Pristojni ministri se pri tem skrivajo za SDH, ki da je pristojen za upravljanje državnih družb, čeprav tudi to institucijo obvladujejo kadri iz koalicijskih vrst.
Svoj odnos do pomena korporativnega upravljanja podjetij je ta vlada pokazala tudi v okviru predsedovanja svetu EU. Združenje nadzornikov Slovenije namreč ni dobilo soglasja ministrstva za gospodarstvo za izvedbo konference o tem na ravni predsedovanja. Kot razlog so na ministrstvu navedli, da je predlog prišel prepozno in da ta tematika ne sodi v prednostna področja slovenskega predsedovanja. To je seveda zanimivo, kajti predstavnica evropske komisije je ta teden na konferenci povedala, da je prav pospešitev prehoda v trajnostno korporativno upravljanje eden od ključnih izzivov, ki ga je epidemija še bolj izpostavila, in da komisija v ta namen pripravlja tudi posebno iniciativo. Letos je sprejela tudi predlog direktive o trajnostnem korporativnem poročanju, s katerim širi nabor zavezancev za objavo teh informacij.
Eden od ciljev trajnostnega poslovanja je tudi upoštevanje interesov vseh deležnikov in v državnih podjetjih mednje sodimo tudi državljani. Naš interes je, da se državna podjetja upravlja uspešno in vzdržno, kar prinaša dolgoročno korist za vse deležnike. Kadrovanje po političnih kvotah nasprotno vodi v zasledovanje parcialnih interesov, boj za obvladovanje investicijskih, dobaviteljskih in drugih denarnih tokov, kar na koncu pomeni manjši izkupiček in velika korupcijska tveganja. To pa je gotovo daleč od trajnostnih ciljev. ●
