Smer volitve

Komaj dan po referendumu o arhivih je politični fokus popolnoma drugačen. Predčasne parlamentarne volitve že delujejo kot grožnja in magnet hkrati. Delova anketa je pokazala na novo upanje javnosti, da ob znanih politikah obstajajo pozitivne alternative, ki jim je mogoče verjeti. Stranka Mira Cerarja se je čez noč povzpela na prvo mesto in prehitela do zdaj uveljavljeno Janševo SDS. Tu sta dve pasti.

Prva je v čudni ideologiji povezovanja, ki je lahko pravilna le, če male stranke organizira in kvalificira za vstop v parlament, in povsem napačna, če se utemeljuje zgolj na tem, da je treba ustaviti Janšo. Druga past pa je v tem, da politična agresivnost SDS pri ljudeh in strankah sproža občutje, da sta kulturnost in prijaznost alternative oziroma alternativnih politikov že jamstvo za dobro vlado in dobro državo. To seveda ni res. Igor Šoltes je dober svež primer zvezde repatice, ki je z notranjepolitičnimi impulzi zajadral na upanju ljudi in pristal v evropskem parlamentu, zdaj pa vzbuja grenak vtis, da mu je sekira padla v med in bi pred volitvami moral biti temeljiteje izprašan o notranjepolitičnem in zunanjepolitičnem programu.

Alenka Bratušek, njeno zavezništvo najbrž ni taka neznanka, tudi ne to, kar bo ostalo od Virantove Državljanske liste. Zato pa je Šoltesova lekcija lahko kriterij za Stranko Mira Cerarja, ki se jo povezuje z poštenostjo. V resnici si zasluži priložnost, vendarle pa je korektno zahtevati zelo jasno artikuliran program, tako politični kot gospodarski, tako glede strukture družbe, posebno zdravstva, sociale in šolstva, kot etične zaveze, na podlagi katerega se bodo volivci lahko premišljeno odločali. Molk, ki Cerarja javnomnenjsko nagrajuje, je lahko zmagovit, toda ne brez programskih argumentov in čvrstih zavez, ki edine lahko preprečijo razočaranja, v katerih agresivni in socialno sporni politiki (p)ostajajo železna stalnica slovenskega politikuma.