Baragovo semenišče: natečaj za dozidavo
V Ljubljani pravkar poteka žiriranje natečajnih rešitev za prizidavo Baragovega semenišča, ki ga je s pomočjo Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) razpisala Mestna občina Ljubljana (MOL). Natečajna žirija, ki ji (kot že dolga leta na vseh natečajih v Ljubljani) predseduje nekdanji podžupan, bo lahko izbirala med devetimi rešitvami.
Stavba semenišča ima zanimivo zgodovino. V tridesetih letih dvajsetega stoletja je objekt zasnoval Jože Plečnik, se avtorstvu kasneje odpovedal, do sedanje podobe pa sta ga pripeljala stavbenik Anton Suhadolc in arhitekt Anton Bitenc. Zaradi finančnih težav in začetka vojne nenavadna stavba ni bila nikoli zaključena in nikoli ni služila svojemu izvornemu namenu. Da je bila v sedanji Festivalni dvorani nekdaj posvečena kapela in da je imela stavba zvonik, je znano le redkim. Dve veliki slepi fasadi in nastavki obodnih zidov tako že osem desetletij kličejo k nadaljevanju gradnje.
Glede stavbe, kjer imajo svoje prostore Slovensko mladinsko gledališče, kulturno-izobraževalna institucija Pionirski dom s Festivalno dvorano ter študentski dom Akademski kolegij, je dolga leta potekal denacionalizacijski postopek, ki ga je sprožila Nadškofija Ljubljana in je bil dokončno zaključen leta 2018. Sedaj je lastnica celotnega objekta MOL. Natečaj predvideva nove prostore in dvorane za Mladinsko gledališče in Pionirski dom, s prenovo dotrajanega študentskega doma pa se ne ukvarja, kar kaže na težaven odnos med mestom in državo, ki upravlja študentski dom. Kdaj bomo končno sposobni preseči te povsem nesmiselne delitve in doumeti, da je občina le del države in da bi obe morali imeti skupen cilj?
Žal je natečaj za dozidavo semenišča le še en v nizu natečajev, ki legitimirajo slabe odločitve ljubljanskih mestnih urbanistov.
Med podobnimi primeri slabe natečajne prakse je treba izpostaviti projekt za novo avtobusno postajo, ki je bil izpeljan pred sprejetjem koncepta celostne ureditve Ljubljanskega železniškega vozlišča (LŽV). Izbrana natečajna rešitev se navezuje na novo železniško postajo, dvignjeno osem metrov nad tire (projektant je bil izbran brez javnega natečaja), ki bo prejudicirala končno rešitev za umestitev LŽV v prostor. Istočasno (mnogo prepozno, a vendar!) Družba za upravljanje investicij (DRI) izvaja preveritve in analize različnih variant poteka železniškega prometa skozi Ljubljano, katerih rezultat naj bi bil izbor najbolj optimalne rešitve, ta pa podlaga za pripravo državnega prostorskega načrta. Poteka tudi analiza možnosti podzemnega poteka železnice skozi center mesta, ki bi radikalno spremenila obstoječi prostorski in prometni koncept tega mestnega predela, to pa bi lahko pomenilo, da sta oba projekta (za železniško in avtobusno postajo) povsem nesmiselna.
Omeniti je treba tudi projekt za prenovo SNG Drame, ki je bil izbran po več natečajih. O nujnosti prenove Drame ni nobenega dvoma, že v izhodišču pa je povsem jasno, da bomo ob enormnih stroških dobili invalidno gledališče, ki bo z mnogimi kompromisnimi rešitvami in prostorsko agresijo le za silo lahko izpolnilo ambicije osrednjega slovenskega gledališča. Spornost projekta na tej lokaciji še poudarja gigantska stavba novega Šumija, ki stavbi Slovenskega narodnega gledališča ne pusti več dihati.
A vrnimo se k natečaju za Baragovo semenišče. Problem seveda ni njegova dozidava. Problem je za sejmišče že davno preživeta lokacija Gospodarskega razstavišča. Ta že od njegove izgradnje v petdesetih letih (takrat malo tudi namenoma) briše objekt nekdanjega semenišča iz zavesti mesta. Gospodarsko razstavišče (GR) leži med glavno mestno vpadnico Dunajsko cesto in Baragovim semeniščem. Programska struktura Baragovega semenišča ter njegova kulturnozgodovinska vrednost zahteva/si zasluži močno vpetost v mesto, ki bi morala biti vzpostavljena preko območja GR, ki ga sestavlja več paviljonskih betonskih stavb, zgrajenih v 50. in 60. letih 20. stoletja v drzni modernistični maniri okrog kvalitetno oblikovanega zunanjega prostora, nekoč Trga 7. kongresa ZKJ. Celotno območje sejmišča je trajno ograjeno z visokimi kovinskimi ograjami in neprehodno; nekoč javni prostor med objekti je zadnja leta zasedlo parkirišče, peš in kolesarska povezava skozi območje GR pa nista vzpostavljeni. Danes so kapacitete GR večino časa prazne – sejemska dejavnost poteka le nekaj tednov na leto. Takrat je območje GR zabasano z grdimi začasnimi šotori, ki stojijo celo izven ograjenega sejmišča, širša okolica pa se znajde sredi prometnega kaosa. Kljub temu obstajajo načrti za nadgradnjo sejemskih prostorov na obstoječi lokaciji in gradnjo dodatne kongresne dvorane v praznem prostoru med obstoječimi paviljoni.
Gospodarsko razstavišče je v lasti MOL. Sočasno z načrtovanjem dozidave stavbe Baragovega semenišča in ureditve njegovega širšega območja bi bilo nujno treba razmisliti tudi o selitvi sejmišča ven iz centra mesta, na primer v sosedstvo Športnega parka Stožice, kjer ostanki začete, a nikoli zaključene gradnje že več kot desetletje čakajo, da se zanje najdejo primerne vsebine. Prostor je dovolj velik, ustrezne parkirne površine so zagotovljene (športni in sejemski program bi bilo zlahka mogoče terminsko uskladiti), območje je prometno dobro dostopno, saj leži neposredno ob ljubljanski severni obvoznici. Treba bi bilo zagotoviti le še ustrezno povezavo z javnim prometom (ki pa bi bila nujna tudi že v sedanji situaciji).
Tako bi na robu mestnega središča, na območju sedanjega Gospodarskega razstavišča, dobili edinstven odprt javni prostor v objemu izjemne modernistične arhitekture. Območje Semenišča bi končno lahko povezali z Dunajsko cesto. V programsko sproščene razstavne paviljone GR bi lahko izvedli selitev programa Pionirskega doma, kar bi vneslo novo življenje v prostor mesta, ki sedaj živi le nekaj dni na leto. V večjih objektih GR (npr. Hala B) bi bilo mogoče vzpostavili nov ljubljanski kongresni center. Ta bi v precejšnji meri lahko nadomestil tudi Kongresni center Brdo kot prostor večjih vladnih sestankov. Okoljsko skrajno sporno in posledično nedopustno je, da se množica politikov z avtomobili vozi na sestanke na Gorenjsko, če bi lahko nanje prišli na bistveno bolj trajnostni način – peš ali s kolesi.
Drugačno življenje prostorov Gospodarskega razstavišča bi postavilo nova izhodišča za razmislek o prihodnosti Baragovega semenišča. A žal, kot mnogokrat doslej, arhitekturna in urbanistična stroka nista bili sposobni pravočasno odpirati širših vprašanj razvoja mesta. S pristajanjem na želje in zahteve kapitala in politike stroka vse bolj izgublja relevantnost, ki bi jo morala imeti v diskurzu o prihodnosti družbe. Z vase zagledano samoreferenčnostjo izgublja tudi stik z realnostjo in se večinoma ni sposobna spoprijeti z vprašanjem smisla lastnega obstoja. In tako se zgodi, da si podeli najpomembnejšo strokovno nagrado za zaporniško knjižnico na osnovni šoli Vič.
