Hipokrizija in Hipokrat
Čeprav mnogi ne priznajo pojma pasivne evtanazije, je po mojem razumevanju zakona o pacientovih pravicah (ZPacP) pravzaprav že uzakonjena v osmi alineji 5. člena (upoštevanje vnaprej izražene volje) in 9. alineji tega člena (pravica do preprečevanja in lajšanje trpljenja) oziroma v 30., 31. in 34. členu. Interpretacija mora biti omejevalna tako zaradi izraženega namena zakona iz druge alineje 1. člena o pravici do enakopravne, primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave kot tudi zaradi načel iz druge in tretje alineje 3. člena (spoštovanje telesne in duševne celovitosti, varstvo največje zdravstvene koristi za pacienta ...). Opustitev zdravljenja – od umetnega predihavanja do strokovno neutemeljene uporabe zdravil (naj omenim antibiotike in razvoj rezistentnih bakterij) – ni nič drugega kot pasivna evtanazija. Kako pa poimenujemo opustitev nesmiselnega zdravljenja, niti ni bistveno.
Nemalokrat sem bil tudi sam na željo ali zahtevo pacientov in/ali svojcev deležen zahteve po tem, da naredimo vse, kar je mogoče, in takih, da prenehamo vse ukrepe zdravljenja. Največkrat so želeli samo, da pacienti ne bi trpeli. V praksi ni možnosti niti časa, da bi pridobivali soglasja z overjenimi podpisi, saj večina tega niti ni sposobna. Pri vsakdanjem delu je to praktično nemogoče in se moramo odločati paternalistično ter omogočiti pacientu dobro smrt.
Glede aktivne evtanazije je stvar zelo drugačna. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz leta 1950 pravi v prvem odstavku 1. člena, da je pravica vsakogar do življenja zavarovana z zakonom in da življenje nikomur ne sme biti namerno odvzeto. Morebitno sprevračanje določb konvencije je v 17. členu izrecno prepovedano.
Ustava RS v 17. členu pravi, da je človekovo življenje nedotakljivo. Že s tega zornega kota sklepam, da pod nobeno pretvezo ni dopustna aktivna evtanazija. Če pa bo nastajajoči zakon ugledal luč sveta, bo to v nasprotju tako z ustavo kot s Hipokratovo prisego (5.): »Da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel.« Ženevska deklaracija iz leta 1948, ki je nastala pod vtisom nacističnih grozot v 2. svetovni vojni, je bila mišljena kot revizija 4. Hipokratove prisege »Najpomembnejša mi bo skrb za zdravje in življenje mojega pacienta.« in 9. prisege »Absolutno bom spoštoval človekovo življenje.«
Kazenski zakonik RS vsebuje 120. člen o »napeljevanju k samomoru in pomoč pri samomoru« s temeljno definicijo kaznivega dejanja napeljevanja k samomoru in pomoči pri samomoru v prvem odstavku: »Kdor koga naklepoma napelje k samomoru ali mu pomaga pri njem in ga ta stori, se kaznuje z zaporom ...« Naslednji odstavki tega člena vsebujejo določbe, ki zadevajo storitev kaznivega dejanja proti mladoletniku, otroku, in druge okoliščine, ki pa v ničemer ne spreminjajo temeljne definicije.
Ne glede na trenutne razprave ne verjamem, da bi bilo na mednarodni ravni ali na ravni EU sprejeto načelo ali pravilo, ki bi spreminjalo to, kar sem citiral, saj bi bilo sicer treba spremeniti navedeno konvencijo, pa tudi slovensko ustavo in kazenski zakonik.
Ko Hipokratovi nasledniki tako kršimo njegovo in našo prisego, je nedotakljivost človekovega življenja le še čista hipokrizija. V resnici pogosto ravnamo v nasprotju s prisego, najsi gre za začetek ali konec našega življenja, in s svojimi odločitvami ter dejanji to samo dokazujemo.
V zdravstvu na eni strani z izjemnimi napori rešujemo življenja ljudem, ki jim je poskus samomora spodletel, na drugi pa naj bi z zakonom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pomagali do prostovoljne prekinitve življenja z ali brez tuje pomoči.
Sam imam tri pomisleke:
1. Nedvomno bo (ne bi) prihajalo do zlorab, ki jih bo težko ali nemogoče dokazati, saj smo mojstri v neupoštevanju in izigravanju zakonov.
2. Pri še tako pretehtani odobritvi pomoči pri samomoru z vsemi predvidenimi kavtelami se bo poskušalo kriminalizirati že pasivno, kaj šele aktivno evtanazijo, saj smo bili takih očitkov že deležni (spomnimo se očitkov o evtanaziji iz časa vrhunca epidemije covida-19).
3. Zakaj bi zdravnikom ali drugim zdravstvenim delavcem nalagali tako rekoč breme rabljev?
Zdravniki se moramo držati Hipokratove prisege, saj kaj hitro lahko zaidemo na stranpota, ki jih poznamo iz nedavne preteklosti.
