Kakšni so bili učinki evropskega tedna in slovenskega dneva športa?
Nedolgo nazaj sta se iztekla evropski teden športa in v Sloveniji poseben dan, s katerim obeležujemo dan slovenskega športa. To je naš državni praznik, ki ga, kot vemo, praznujemo od leta 2020 in poteka v okviru evropskega tedna športa. Dogodke smo spremljali preko številnih medijev – televizije, radia in časopisov – in kdor je želel, je bil na »tekočem« s celotnim dogajanjem in s posameznimi športnimi dejavnostmi, ki so programsko bogatile dan in dneve.
Določeno pozornost tem dogodkom so namenili tudi politiki in seveda predsednica države, ki je tudi sama kljub številnim obveznostim še vedno dejavna športnica in s svojim zgledom veliko pripomore k uspešnemu udejanjanju ideje o rednem in sistematičnem ter vseživljenjskem ukvarjanju z raznolikimi športnimi dejavnostmi. Enako zavzeto je celotno dogajanje podprl tudi predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez (OKS – ZŠZ), in kot je povedal, tudi sam redno skrbi za ustrezno ter redno gibalno/športno dejavnost. Tudi to vemo, da je bila leta 2020 naša krovna športna organizacija pobudnica postopka za sprejem navedenega praznika v državnem zboru.
Marsikdo od sodelujočih – pa tudi tisti, ki niso bili vključeni v gibalne in športne tokove v tistih dneh – pa se nehote sprašuje oz. sprašujemo, kakšni pa so bili učinki takšnega udejstvovanja in kaj je naša celotna družbena skupnost s tem pridobila. Navsezadnje pa to zanima oziroma bi moralo zanimati tudi našo širšo in ožjo strokovno javnost. Temeljno vprašanje, ki se zastavlja, je, kakšne so posledice prizadevanj naše krovne športne organizacije in številnih organizatorjev širom Slovenije, v okviru katerih so potekale raznolike gibalne in športne dejavnosti.
V športni stroki je teoretični model gibalno-športnega udejstvovanja različnih skupin prebivalstva s številnimi izpeljankami v praksi poznan. Zato v strokovnih krogih ni dileme, da imajo organizirane in izvedene športne dejavnosti, ki vodijo k rednemu in vsakodnevnemu (ali večkrat tedenskemu) udejstvovanju, pozitivne učinke in dvignejo raven ozaveščenosti. Seveda pa bi v praksi to morali tudi potrditi, zato naj bi navedene akcije v tednu in dnevu športa ne le strokovno spremljali, marveč tudi analizirali ter dobljene izsledke objavili tako, da bi bili dostopni najširši javnosti.
V zvezi z navedenim se torej postavlja vprašanje, kako so vse načrtovane in izvedene akcije oz. dejavnosti učinkovale na povprečno slovensko družino. Znano je, da izbrana športna dinamika v družini in zgledi staršev največkrat narekujejo in začrtajo pot odnosa do gibanja in izbora posameznih športnih zvrsti oz. dejavnosti. Medicinski strokovnjaki, psihologi, kineziologi in drugi strokovnjaki vedo, kako pomembne so pridobljene motorične oz. gibalne izkušnje v zgodnjem otroštvu in v mladosti, zato naj bi v tem času dobili in osvojili gibalno mavrico različnih dejavnosti in postopno tudi osnove posameznih športnih zvrsti.
Vse načrtovane dejavnosti v tednu športa in prazničnem dnevu slovenskega športa naj bi imele močan motivacijski naboj, kar v praksi pomeni, da naj bi bil njihov vpliv tako velik, da bi se v posamezne gibalno/športne dejavnosti vključili predvsem tisti otroci in mladostniki, ki do tedaj niso bili dovolj ali pa sploh niso bili dejavno vključeni.
To bi torej morali ugotoviti. Pred časom smo v eni izmed študij, ki se je nanašala na preventivne gibalno/športne dejavnosti mladih, z namenom, da bi se izognili različnim zasvojenostim, odkrili, da so bili v raznolike športne dejavnosti vključeni predvsem tisti, ki so že do tedaj redno vadili oz. so bili vključeni v tak ali drugačen trenažni proces. Zato si danes upravičeno zastavljamo vprašanje, koliko družin, otrok in mladostnikov se je na novo vključilo v posebej za to pripravljene gibalno-športne programe. Postavljeno vprašanje terja odgovor predvsem z vidika športne stroke oz. kineziologije.
Dobili naj bi torej izsledke študije, na osnovi katerih bi bolje razumeli odzive otrok, mladine in staršev, še zlasti, če bi ta vključevala analizo motivov (notranjih in zunanjih silnic), ki vodijo različne člane družine k raznolikim gibalno-športnim dejavnostim. Enako velja za morebitne ovire, ki jih odvračajo od vsega navedenega. Prav tako naj bi spremljali in analizirali še druge merljive učinke navedenih dejavnosti in pri tem sledili biološki krivulji razvoja ter pod raziskovalno lupo zajeli naslednje starostne skupine odraslih v zrelostnem obdobju, pa tudi starejše v poznejših letih.
V sklepnem delu tega prispevka naj poudarim, da so že davno za nami časi, ko so se s prstom na čelu načrtovale, programirale in izvajale posamezne gibalno-športne dejavnosti brez spremljanja, analize in vrednotenja učinkov izvedenih dejavnosti. Še iz študentskih časov pomnimo, kako je eden od profesorjev učil, da je v kakršnem koli pedagoškem ali trenažnem procesu »najbolj nehumana in neenaka enaka obravnava neenakih«, torej med seboj različnih oseb. V bistvu je želel poudariti, da se ljudje med seboj razlikujemo po številnih značilnostih, lastnostih in sposobnostih, ki vselej označujejo in opredeljujejo posameznika kot biopsihosocialno, duševno in duhovno celoto. To je treba v celoti spoštovati in predstavlja osnovno vodilo pri uveljavljanju načela individualizacije v slehernem pedagoškem, andragoškem ali trenažnem procesu.
In za konec. Na današnji stopnji razvoja kritične znanstvene misli, tudi na področju športa, je temelj napredka sistematično raziskovanje, ki naj omogoči, da na dobljenih rezultatih in izsledkih izvajamo in uresničujemo svoje delo v praksi. To naj bo tudi ob vseh izvedenih akcijah in dejavnostih tedna in dneva športa skupna zaveza športne stroke in njene raziskovalne podstati.
