Mérkuca (3)
Kot preberemo pri Bezlaju (Etimološki slovar slovenskega jezika, drugi zvezek), je daljni izvor besede mérkuca staroindijska beseda markata, »opica«. V staro nemščino je beseda prišla po ljudski etimologiji slišanega kot Meerkatze, »morska mačka«.
Kot ime opice z latinskim imenom Cercopithecus je prišla v slovenske učbenike najprej kot »zelena morska mačka« (zelena po nemškem sinonimu Grünaffe), pozneje so jo predelali v »zamorsko mačko«. Podobno prevajanje iz nemščine je doletelo rosomaha, katerega šolsko ime je bilo žeruh, prevod nemškega Vielfraß, ki je po ljudski etimologiji nastalo iz norveškega fjellfross, »gorska mačka«.
Domnevi, da je slovenska mérkuca posneta po nemški Meerkatze, bi sam dodal možnost, da je bila vzporedno prevzeta iz skupnega vira, pri čemer je ljudska etimologija v zvoku slišala pomen »merkanja« (opazovanja). Gutsman je besedo zapisal kot »merkovca«. Če se spet spomnimo šaljive ljudske pesmice »Svet'ga Miklavža cerkuca, not' je namalana merkuca, ona mene gleda, jest pa njo, jeza me popade, smuk za njo!«, lahko morda uganemo vzrok, da opazovalca slike popade jeza: zelo sugestivno namalana merkov'ca me merka (opazuje) kar naprej, ne morem se ji izogniti.
O tem, v kateri cerkvici svetega Miklavža je tako sugestivna slika opice, pa se je spraševala že avtorica začetne kolumne o mérkuci (Delo, 6. decembra, stran 7). Najbrž gre za eno od vprašanj, za katera velja duhoviti izrek nedavno umrlega Hansa Magnusa Enzensbergerja: »Ne vem. Vprašaj svojega župnika.« ... »Gospod župnik tudi ne ve.«
