V nadaljevanju preberite:
»Svetega Miklavža cerkuca, notr je namalana mérkuca. Ona mene gleda, jaz pa njo, jeza me popade, smuk za njo.« Poje se na isto melodijo kot Čuk se je oženil. Otrok jo v hipu vsrka in si jo zapomni za vedno. Mi smo jo peli v kleni gorenjščini. Da gre za cerkvico, v kateri je nekdo naslikan, smo razumeli, a za koga gre, se nam ni sanjalo. Niti našim staršem ne.
Zdaj pač poguglamo. Najdemo geslo mérkuca ali mírkuca, vendar samo v Razvezanem jeziku, prostem slovarju žive slovenščine, in še to kot škrbino ob naši otroški pesmici. Zato ne morem preveriti, od kod mi v možganih prevod za mérkuco. Da gre za opico. Ob kateri je povsem jasno, da se je mogoče, tudi če je le naslikana, z njo meriti iz oči v oči in si predstavljati skupni tarzanski pregon z veje na vejo.
Da bi bila v kateri od Miklavževih cerkvic narisana opica? Povsem mogoče, saj so cerkve, posvečene temu svetniku, v Sloveniji druge po številu, takoj za Marijinimi. Cerkveno zidovje in stropovje je kot ustvarjeno za poslikave, cerkvene klopi pa za pobalinske intarzije. Ne le za tiste z nabožnimi vsebinami. Na njih najdemo narisane, izpraskane in izrezljane grafite.
