Nasilje nad starejšimi v domovih – koliko ga je v resnici?

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo spet zgodilo. Pa se je, no, vsaj izvedeli smo.

Prijateljstva, simpatije, pristni stiki med ljudmi, ki živijo v domovih za starejše, so nekaj dobrodošlega in potrebnega. Vsak človek potrebuje družbo, saj tako lažje prenaša novo življenje, ki se ponuja v domu.

Socialna služba v domovih bi zato morala vložiti precej več truda in znanja v medsebojno komunikacijo in nuditi več možnosti za druženje in življenje nasploh – tako ljudem, ki so v domu po svoji želji in volji, kot tistim, ki jih je zdravstveno stanje prisililo oditi iz lastnega doma. Prav tako bi morala določene stvari prepoznati in jih nadzorovati. Domovi in njihove podporne službe nasploh niso dovolj pripravljeni in so zato vsakič znova, ko se zgodi zloraba, pretreseni, presenečeni, ogorčeni. Polni čustev zagotavljajo, da bodo naredili vse, da se kaj podobnega nikoli več ne zgodi. Pa se in se še bo. Predvsem zato, ker se vedno odzovejo čustveno in iz strahu pred izgubo službe. Ko se čustva poležejo in strah mine, se življenje vrne v stare tirnice, do naslednjič. In kolo se zavrti. Politika spet gromi iz ekranov, socialni delavci in razna društva poudarjajo ničelno toleranco do nasilja vseh vrst, krivijo svoje predhodnike in vse prepolne predale po ministrstvih, ki si jih nihče ne upa odpreti. Samo govorjenje in sestanki ter prazne besede. Do zdaj.

Politika in sociala pravita, da je mnogo več nasilja za domačimi vrati kot za zidovi zavodov. Omenjajo raziskave, ki to menda potrjujejo, ne vemo pa, kdo jih izvaja, za koga in od kod. Dobro bi bilo vedeti tudi, kako je z evidentiranjem nasilja po domovih za starejše. Teh podatkov ni nikjer ali pa so zelo skopi, saj jim niso ravno v čast. Verjetno so »interne narave«, do katerih javnost ne more, beleži se samo fizično nasilje.

Zdi se, da tako politika kot posamezni odgovorni zasledujejo samo eno vrsto nasilja, saj za drugo, manj javno na očeh niti ne ve in ji ni mar. Vsi se strinjamo, da nasilje nikakor ni samo fizično. Upoštevati je treba tiha, diskretna, skrita dejanja, ki se jih zaposleni ne zavedajo, saj so del dnevne rutine. Nesprejemljivo je, da stanovalci domov mnogokrat jedo hladno hrano, da uživajo hrano, ki nikakor ni primerna za ljudi pozne starosti, kakšen pribor uporabljajo in ali ga še lahko, kako skrbijo za njihovo garderobo, kako so oblečeni, ali jih preoblačijo za nočni počitek, koliko časa čakajo na svežo plenico, kolikokrat jim umijejo roke in obraz, ali dobijo zdravila pravočasno, ali res morajo v posteljo po večerji, t. j. praviloma pozno popoldne, ne glede na letni čas in potrebo, ali se jim vsak dan omogoči svež zrak ali odhod v park? Dejstva, na katera do danes še nihče ni odgovoril.

To niso redke anomalije, to so neprestana dnevna ponižanja, teptanje dostojanstva in osnovnih človekovih pravic. Največja žalost pri vsem tem pa je, da se odgovorni tega sploh ne zavedajo in takim dejanjem ne posvečajo nobene pozornosti – in kar je še huje, tega nimajo za nasilje.

Vse to močno vpliva na zdravje in počutje teh ljudi. Vsak dan znova se morajo prilagajati, tolerirati in sprejemati stvari, o katerih nikoli niso niti razmišljali. Dobesedno so prisiljeni, da živijo življenja drugih.

Sprašujem, kako bo ozaveščanje in izobraževanje iz državnih in podpornih služb rešilo ta problem. Bo to pravilnik, bo to učbenik s komentarji in priporočili, bo to ... kaj? In predvsem upam, da bo začelo veljati, še preden se bo nova zloraba zgodila.

Starejših je več kot petina v naši državi. Vsi res ne potrebujejo domske oskrbe, je pa množica takih, ki potrpežljivo čakajo na sprejem v dom, kjer bodo lahko dostojno in dobro živeli naprej.

Marsikateri človek bo dobro premislil, ali sploh želi oditi iz domače hiše v okolje, kjer mu/ji preti potencialna nevarnost nekega nasilja, zato je treba v domovih nastaviti civilno osebo, vredno zaupanja, ki je daleč od politike. Ljudje potrebujejo zagovornika in zaupnika. Vsak dom posebej bi ga moral imeti, pa ne iz svojih vrst, kot je bilo rečeno, saj so tisti, ki so plačani, da skrbijo zanje, preveč lojalni dnevni politiki in nadrejenim.