O spornem poenostavljanju strokovnega jezika
V Delu sem 20. oktobra 2023 na strani 7 prebral zanimiv in koristen prispevek z naslovom Izčrpani podiralci drevja. Pod tem skoraj kriptografskim naslovom gre za prikaz možne in, kot kaže, uspešne organizacije zdravstvenega varstva na avstrijskem Koroškem in Štajerskem. Sam bi zato prispevek predpisal kot obvezno branje za vse pripravljavce novega težko pričakovanega spremenjenega – upajmo, da tudi bolje delujočega – zdravstvenega sistema v Sloveniji.
Prispevek pa je – vsaj zame – zanimiv s še enega vidika. Na eni strani gre namreč za poljubno in všečno pisanje, ki ga bo večina bralcev smiselno lahko dojela. Na drugi strani pa gre tudi za zahtevno organizacijsko in deloma poslovno vsebino, pri čemer pa med petimi podpisanimi avtorji ne poznam nikogar, ki bi mu bila ta vsebina temeljno področje njegovega znanstvenega proučevanja.
Posledično gre v prispevku za izrazje, ki sedanjo že kar preveč običajno površnost izražanja na tem strokovnem področju še dodatno »obogati«. Avtorji se – kar je pohvalno – sicer izogibajo rabi angleške besede manager in izpeljankam iz nje ter besedi direktor, a kot poznavalec organizacijsko-poslovnega področja in ljubitelj lepe slovenščine najdem v zapisu kar nekaj izraznih in zato tudi vsebinskih netočnosti. Ker kot bralec pričakujem, da se v slovenskih občilih posamezni strokovni pojmi tudi pravilno slovensko poimenujejo, naj opozorim na dvoje napak v prispevku.
V besedilu je omenjena potreba po ohranitvi delovnih mest. Gre za napačno rabo tega izraza, ki jo lahko zasledimo tudi v razpravah o spreminjanju sistema plač v javnem sektorju. Iz besedila je smiselno razvidno, da gre za ohranjanje zaposlitev. Pojem delovnega mesta je v strokovni literaturi med drugim izrazito vezan na konkreten prostor, kar za zaposlitev ni tako pomembno. Na nekem prostorsko opredeljenem delovnem mestu so namreč v več izmenah lahko zaposleni tudi trije ali štirje ljudje. Sodim pa, da so avtorji tu imeli v mislih predvsem ohranitev tudi določenih vrst zdravstvenih storitev za uporabnike.
Druga jezikovna napaka, ki jo bodo bralci, navajeni upoštevanja zapisanega v uglednem časniku, utegnili napačno prenesti v svojo vsakodnevno rabo, pa je v opredelitvi ključne rešitve za zdravstveni sistem: združevanju državnih bolnišnic v avtonomne poslovne sisteme. Avstrijski način urejanja zdravstvenega varstva avtorji namreč poimenujejo skupno vodenje in profesionalno upravljanje bolnišnic.
Gre za izrazno in zato tudi strokovno nesprejemljivo neskladje, saj se v jeziku organizacijske znanosti, ki je temelj tej (organizacijski) stroki, beseda vodenje – v angleščini leadership – praviloma uporablja predvsem za poseben (učinkovit) način delovanja nekaterih nosilcev funkcije ravnateljevanja (angl.: management). Pojem vodenja organizacijska literatura pojasnjuje na tri načine: 1.) s posebnimi lastnostmi ravnatelja, 2.) s položajem voditelja v komunikacijski mreži in 3.) z voditeljevim spodbujanjem privržencev. Iz tega sledi, da je vodenje lahko način ravnateljevanja in da ravnateljevanje lahko obstaja tudi brez vodenja. Naj dodam, da so prav zato poskusi prevajati besedo management z besedo voditeljstvo nestrokovni.
Pod izrazom profesionalno upravljanje iz prispevka pa se glede na predstavljeno vsebino »skriva« predvsem delovanje oseb(e), ki bodisi hkrati opravlja(jo) funkcijo upravljanja in ravnateljevanja bodisi delo ravnateljev na višjih organizacijskih ravneh. Slovensko besedo upravljanje v združbah, npr. podjetjih in zavodih, je pravilno povezovati le z angleškim izrazom (corporate) governance, nikakor pa ni primerno z njo nadomeščati vsebine ravnateljevanja.
Moja kritika je tu uperjena zlasti proti poskusom in praksi, da besedo management, torej ravnateljevanje, prevajajo z besedo upravljanje, s čimer se »krade« izraz, namenjen vsebini dela dejanskih upravljavcev. Zato je prav, da vsebino teh dveh organizacijskih funkcij – ob tretji: izvajanju – predstavimo.
Zgodovinsko se je z delovanjem najetih ljudi, ravnateljev, v prid lastnika(-ov) (podjetja) – pogojno tudi javnega interesa – prej enotna funkcija uravnavanja (v angl. tudi: conducting) delovanja zaradi oplemenitenja lastnine razdelila na: funkcijo prizadevanja (s sprejemanjem odločitev) za oplemenitenje lastnine in zagotavljanje utemeljeno pričakovanih ugodnosti iz tega naslova, ki ostane v rokah lastnikov kapitala, vloženega v podjetje, oziroma za doseganje ciljev ustanoviteljev drugih (nepridobitnih) združb, npr. bolnišnic, imenovano funkcija upravljanja, in na funkcijo zagotavljanja prvin poslovnega procesa (delovnih sredstev, delovnih predmetov, storitev ter delovne sile) in njihovega sprotnega usklajevanja in obvladovanja, zlasti pa naravnavanja delovanja zaposlencev v združbah, od podjetja prek zavodov in skladov do ustanov, v skladu z opredeljenimi interesi lastnikov podjetja oziroma ustanoviteljev drugih združb, ki jo opravlja(jo) najet(i) in plačan(i) ravnatelj(i) podjetja, funkcijo ravna(teljeva)nja.
Ogromno in največ dela na področju izrazja s tega področja je v Sloveniji med znanstveniki opravil prof. dr. Ivan Turk, ki se je sicer zavzemal za prevod angleške besede management z besedo poslovodenje. Ob tem, ko sam sprejemam skoraj vse drugo njegovo izrazje za »sveto«, sem mu že pred kakimi petindvajsetimi leti v osebnem pogovoru poskušal utemeljiti, zakaj je beseda ravnateljevanje za angleško besedo management primernejša. Beseda poslovodenje namreč izpostavlja pojem »posla«, s katerim poskuša nosilec delovanja pridobiti neko (gmotno) korist, npr. dobiček v poslovanju podjetja. To pa ni v ospredju delovanja vseh združb, npr. zavodov in uradov državne uprave. Smiselno sta besedi ravnanje in ravnateljevanje podpirala tudi prof. dr. Filip Lipovec in pisatelj ter prevajalec Janez Gradišnik. Zato prof. Turk tudi ni nasprotoval sodelovanju v skupini pod pokroviteljstvom Zveze ekonomistov Slovenije, ki je podeljevala naziv »veščak za upravljanje in ravnateljevanje«. V tem vidim njegovo veličino pri sprejemanju utemeljitev drugih, čeprav ponujeni slovenski izraz na omenjenem področju izjemoma ni bil plod njegovega razmišljanja.
Iz navedenega sledi, da bi bilo primerno skupno vodenje in profesionalno upravljanje bolnišnic poimenovati kot skupno upravljanje in profesionalno ravnateljevanje v bolnišnicah.
Očitno pa je raba slovenske besede ravnateljevanje še vedno prevelik bavbav za tiste, ki so sicer zaljubljeni predvsem v rabo besede menedžiranje.
