Ponovno o Magni
Pred šestimi leti (1. februarja 2017) sem v Delu podvomil o smiselnosti gradnje Magne v Hočah, za katero je bilo treba žrtvovati skoraj sto hektarov obdelovalne, torej plodne zemlje. Zdaj se je izkazalo, da je bila gradnja v škodo kmetijstvu. Velike obljube se niso uresničile. Začelo se je z velikim pompom. Zdaj pa je »pogreb«. Sicer se pripravljajo novi načrti, kaj iz te polomije iztržiti, a ni nič gotovega, kaj narediti iz »umrle« Magne.
Slovenci nimamo ravno veliko obdelovalne zemlje, a gojimo željo, da bi bili samopreskrbni s hrano. Le kako? Koliko zemlje smo že asfaltirali, koliko površin uporabili za ceste in kolesarske steze, koliko trgovin, parkirišč, igrišč, trgovskih centrov imamo … Z vedno manj otroki gradimo razkošne nove stavbe, domačih delavcev vedno bolj primanjkuje! Kje bomo dobili kruh in kdo ga bo za nas pridelal? Pod besedo kruh razumemo vse, kar človek potrebuje. Kruh bo drag! Vse to kaže, kako nam manjka umnih in preudarnih gospodarjev ter delovnih in pošteno plačanih delavcev.
Zmanjkalo je volje in veselja do življenja. Ljudje smo izgubili smisel in namen življenja. V Svetem pismu je in ostane zapisano: »Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.« Načrtovalci Magne so to, žal, spregledali.
