SDH za prenovo plač šefov državnih družb

Poznamo primere, ko so »uspešni« in bogato nagrajeni menedžerji uničili podjetja.
Fotografija: Uspešnost družbe je odvisna od vrste dejavnikov, notranjih in zunanjih, in ne le od vodilnega menedžerja. Foto Leon Vidic/Delo
Odpri galerijo
Uspešnost družbe je odvisna od vrste dejavnikov, notranjih in zunanjih, in ne le od vodilnega menedžerja. Foto Leon Vidic/Delo

Delo je 12. aprila na naslovnici objavilo članek z zgornjim naslovom.

Menedžerji si želijo višjih plač, ker je dosedanji sistem, ki temelji na razmerju med osnovno plačo in plačo vodilnih menedžerjev, nespodbuden.

Želijo si tja do 40.000 bruto mesečnih prihodkov, kar je toliko, kot učitelj ali zdravnik začetnik zasluži v dveh letih. Zgled za to je zasebni sektor.

Kakšne božanske kompetence imajo ti menedžerji, da so lahko njihovi dohodki neprimerljivi s plačami profesorjev, sodnikov, znanstvenikov, umetnikov in drugih ustvarjalcev? Njihovo znanje najbrž ni sorazmerno večje, kot je znanje profesorja, pri katerem so diplomirali. Tudi izkušnje niso pomembne, to nam dokazujejo sveži primeri imenovanj na vodilna mesta brez potrebnih izkušenj. Poznamo primere, ko so »uspešni« in bogato nagrajeni menedžerji uničili podjetja, ki so jih upravljali. Jasno je tudi, da je uspešnost družbe odvisna od vrste dejavnikov, notranjih in zunanjih, in ne le od vodilnega menedžerja.

Zakaj naj bi torej bili tako bogato plačani? Odgovor je, zato, ker so lahko. Če je sedanje razmerje ena proti pet, ki omogoča zelo udobno življenje, zanje nespodbudno, lahko sklepamo, da je njihov vodilni motiv denar, ne pa na primer zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu, ugled med sodelavci ali kaj podobno profanega. Vodi jih pohlep – kaj bi sicer s tako količino denarja, ki je nepredstavljiva za običajnega smrtnika? Gonilo je želja po več in še več in temu sledijo skrbi, kako ta denar zapraviti za nadzvezdniško izkušnjo, kot je igranje golfa na stometrski jahti, leteti v vesolje ali za tiste z manj domišljije prirejanje zabav v slogu bunga bunga.

Nekateri teh bogatašev nalagajo za potomce in s tem ustvarjajo brezdelni razred rentnikov, kjer je izvor idej perverzne potrošnje. Tudi zato je levičarski francoski predsedniški kandidat Mélenchon predlagal omejitev pri dediščinah, v Franciji sicer na udobnih 12 milijonov, vse ostalo pa se vrne ljudstvu. Podprlo ga je 22 odstotkov volivcev. Zasebni sektor naj se po razmerju plač zgleduje po državnem, in ne obratno.

Preberite še:

Komentarji: