Trkanje na nebeška vrata
V enem od domov za starostnike kroži med stanovalci tiha šala, da v nebesih trenutno ni več nobenega prostega mesta. Čakajoči da bodo žal morali potrpeti v prostoru z nekim drugim imenom ...
Poleg polne zaposlitve skrbim za štiri starostnike v svoji družini. Dva sta še samostojna, dva v domu. Teto obiskujem že četrto leto, vsaj petkrat na teden. Je na vozičku in v plenicah, priklenjena na koncentrator kisika, sicer pa še bistre pameti. Zaradi slabega sluha se ne druži s sostanovalci in ne more ne spremljati RTV ne poslušati avdioknjig. Vse okornejši prsti ji ne dovoljujejo več niti vstavljanja baterij v slušni aparat niti rokovanja z mobilnikom. Zadnje leto zaradi okvare vidnega živca ne more brati, večino časa preleži v postelji. Ob dobrih dnevih pa sedé v vozičku še lahko reši kakšno križanko. To je pri njenih skoraj 96 letih pravzaprav največ, kar lahko počne. Pogosto pravi, da med snom in budnostjo prisluškuje, ali še diha, in si želi, da ne bi.
V sosednji sobi že vsaj tri leta leži povsem nepokretna gospa, ki jo pozorno osebje hrani, kopa in ji menja plenice. Gospa ne more razločno govoriti. Njenih obiskovalcev ne srečujem. Občasno skozi stene pronica jok ali grgranje klicev za rešitev.
Moj oče je trpel zaradi ošibelega srca, popuščanja ledvic in jeter ter pljučnega raka. Dve leti je bil v domači oskrbi, tretje leto pa se je zanj našel prostor v domu, za kar smo globoko hvaležni. Pred kratkim si je zlomil še kolk. Operacija zaradi visokega tveganja ni bila mogoča. Tako je ležal nepokreten, bolečine so lajšali analgetiki.
Ob srečevanju s temi usodami, in moja jim bo nekoč sledila, si ne želim tako dolge življenjske poti. Na točki lastne nemoči namreč nimamo več svobode odločati o svojem finalu. Obsojeni smo na hiranje, ob katerem smo oropani slehernega dostojanstva. Medicinska industrija pa nam s podaljševanjem življenja za vsako ceno ob tem zagotavlja, da do »prostora v nebesih« (ali jame) kar ne moremo priti.
Prostori in storitve za trpeče starostnike se v Sloveniji večkrat odpirajo po utilitarni logiki. Odvisni so namreč od odličnosti potomcev; če ti v bolnišnici pomahajo s posetnico pravega poklica ali imajo kakšno drugo družbeno moč, za starostnika v bolnišnici skrbijo dlje kot za tistega, ki ima manj vplivne potomce. Velika razlika je med tremi dnevi ali tremi tedni v bolnišnici. A tako je vedno bilo. Težave nastanejo, ker veliki večini starostnikov ostanejo le drobtine razpadajočega javnega sistema. Slehernik bo deležen bolnišničnega zdravljenja od dva do sedem dni, potem ga bodo, dostikrat tudi brez oblačil ali čevljev, v katerih je prišel, dostavili domov. Običajen starostnik bo dva dni ležal na prepihu bolnišničnega hodnika, če bo treba. Na urgenci bo odsedel ali odležal cel delovnik, ne glede na starost. Njegovi povprečni potomci si zanj tudi ne bodo mogli privoščiti kvalitetne 24-urne oskrbe. Bo pa upravičen do junakov na domu, ki bodo prišli za nekaj uric, ko bodo utegnili (a so dragocena pomoč!). Noči pa zaradi visoke cene ostajajo svojcem … V domovih za starejše po Sloveniji prostora ni, a se hitro najde cela soba za tiste s pravimi vstopnicami. Tako se podnebeški prostori selekcionirajo v bolj ali manj boleče kroge trpljenja, odvisno od veličine »bavtare« potomcev. Naše človekoljubje je večkrat odvisno od nje kot od spoštovanja življenja in razumevanja smrti. Navsezadnje: tudi Delo, ki se zavzema za socialno državo, kot Čičikov služi z osmrtnicami mrtvih duš.
Svojci starostnikov – ne zgolj, a marsikdaj ženske – so ob tem ujeti na eni strani med čedalje zahtevnejše delodajalce, na drugi pretreseni spremljajo bližnje, katerih čakanju pred božjimi durmi ni videti konca. Razpadli javni podsistemi se podirajo na njihova ramena, medtem ko se z aparaturami podaljšuje življenje brez kvalitete. (Bo potem, ko bo zdravstvo plačljivo, za slehernika kaj bolje?) Besede tu zapisujem brutalno, ker se o tem ne pogovarjamo. Duši nas občutek krivde; le kateri otrok bi svojim staršem privoščil smrt? Vendar ob tem ne mislim, da je evtanazija izhod za revnejše – le za tistega, ki si tako želi.
Ne glede na to namreč, koliko imamo, ne želimo razumeti milosti smrti. Ta ohranja človekovo dostojanstvo, brez analgetikov izmije bolečino in dokončno osmisli posameznikovo življenje.
Na novo bi morali premisliti pomen življenja in pomen smrti. Medicina je tako občudujoče in grozljivo napredovala, da se postavlja med človeka in njegovo smrt. Razumem, da zdravniki ne želijo nositi bremena evtanazije. Posameznik, a samo on sam, pa bi se moral imeti pravico odločati o končanju ali ohranjanju lastnega življenja. Takrat, ko je še pri polni zavesti. Prav kakor lahko podpiše izjavo o darovanju organov. Imel naj bi možnost življenje končati sam ali podpisati, da ne želi medicinskega reševanja svojega življenja ob napredovanih stanjih nekaterih neozdravljivih bolezni. Če namreč življenje danes pomeni le dihati in prebavljati, ne zajema pa več svoje kvalitete, potem izgublja noto humanosti.
