Vznemirljivo vprašanje: Mladi bralci, kje ste?
V zadnjem letu sem se udeležila petih webinarjev za moderatorje bralnih klubov v organizaciji KUD Police Dubove. Branje literature med mladimi drastično upada, zato sem seminar vzela kot izziv.
Gotovo se bomo vsi strinjali, da je branje še kako pomembno za razvoj kognitivnih sposobnosti vsakega posameznika, pravzaprav je trening možganov, kjer združujemo prijetno s koristnim. Pri poučevanju jezikov vsako leto spodbujamo dijake k sodelovanju za bralno značko. V prvih letnikih strokovnih srednjih šol po moji grobi oceni berejo največ trije dijaki na razred. Stanje se v višjih letnikih slabša, tik pred maturo ne bere skoraj nobeden več. Če berejo v materinščini, berejo tudi v tujem jeziku, nekateri, zelo redki, berejo samo v angleščini.
Opazila sem, da večina dijakov ni sposobna prebrati daljšega besedila brez prekinitve. Navajeni so na SMS-sporočila, na nekaj besed na družbenih omrežjih, na kratka vprašanja in kratke odgovore. Branje daljšega knjižnega besedila jim predstavlja neznanski napor in sem jim zdi brez koristi, zato se ga ne bodo lotili. Domače branje je zanje zgolj nuja, ki jo morajo opraviti, vendar se večina tudi tega ne loti več, saj raje prebere povzetke na spletu, referat o prebranem delu pa je prepisan. Ampak to vendar že dolgo vemo.
Pojav in uvajanje novih orodij umetne inteligence na vsa področja našega življenja pa predstavlja dodatno nevarnost za branje literature in razpravljalne eseje, ki naj bi branju sledili. Letošnjo pomlad sem se udeležila tudi seminarja AI4T (umetna inteligenca za učitelje) v okviru projekta Erasmus+ pod okriljem Evropske unije v sodelovanju z ministrstvom za šolstvo in izobraževanje in drugimi ustanovami. Udeleženci smo bili gotovo fascinirani nad materialom, ki so ga predstavili in izvajali priznani slovenski in tuji strokovnjaki, vendar me je zmotila prav razsežnost umetne inteligence in možnosti njene uporabe. Orodji, kot sta ChatGPT (Generative Pre-Trained Transformer) in Writesonic, bosta še dodatno prikrili avtentičnost besedil, saj bo nemogoče dokazati izvor zapisanega. Besedila namreč generirata iz besedil s svetovnega spleta.
Strinjati se bomo morali, da je to naša prihodnost, pravzaprav prihodnost današnje mladine, vendar se mi je porodilo vprašanje, kdo bo v do skrajnosti tehnološko opremljeni družbi sploh še bral domnevno dolgočasna literarna dela, kar terja ogromno prostega časa, ki ga raje preživimo v prijetnem klepetu z virtualnimi prijatelji. Velikokrat se zgrozimo, ko vidimo družine na javnih prostorih, v lokalih ali restavracijah: starša brskata vsak po svojem mobitelu, otroci pa imajo pred sabo tablico z risanko in so nedovzetni za okolico.
Pojav in uvajanje novih orodij umetne inteligence na vsa področja našega življenja pa predstavlja dodatno nevarnost za branje literature in razpravljalne eseje, ki naj bi branju sledili.
Poseben izziv uvajanja umetne inteligence v izobraževanje in priprave učencev na okoliščine, ki jih poganja umetna inteligenca, je leta 2019 predstavil Unesco: »pripraviti učitelje na izobraževanje, ki ga poganja umetna inteligenca, in hkrati pripraviti umetno inteligenco, da razume izobraževanje, čeprav mora biti to kljub temu dvosmerna pot – učitelji se morajo naučiti novih digitalnih veščin, da bodo lahko umetno inteligenco uporabljali na pedagoški in smiseln način, razvijalci umetne inteligence pa morajo spoznati, kako delajo učitelji in ustvarjajo rešitve, ki so trajnostne v realnih okoljih«.
Na webinarju za moderatorje bralnih klubov se je pojavilo vprašanje, kako to, da je država ustanovila ministrstvo za digitalizacijo, pozabila pa je na ministrstvo za knjigo. Seveda je bila ta opazka mišljena zgolj ironično, saj se vsi zavedamo, da se to ne bo zgodilo. Dr. Vesna Vuk Godina že leta opozarja, da otroci, ki v roke prezgodaj dobijo mobitele in tablice z videoigrami, ne morejo dovolj dobro razviti analitičnega mišljenja. Zato se pojavlja resno vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti učitelji: brati ali ne brati? Ustanavljati šolske bralne klube ali ne?
Po mojem mnenju bi morala vsaka osnovna in srednja šola v Sloveniji imeti bralni krožek, ki bi ga vodil zainteresirani učitelj, ne nujno knjižničar ali slovenist. Od tega je namreč odvisno, ali bo človek kot vrsta v prihodnosti sploh še sposoben čustvovanja in ustvarjalnosti. Umetna inteligenca? Da, seveda, vendar bi morala biti načrtovana in upravljana s primerno skrbnostjo, svari svetovna akademska in tehnološka sfera in poziva k mednarodni razpravi o umetni inteligenci in njenih posledicah. Treba bi bilo počakati, saj dolgoročni učinki vsesplošne uvedbe umetne inteligence v šolstvo in nasploh niso raziskani in mogoče tudi nikoli ne bodo. Sami snovalci orodij UI namreč priznavajo, da delovanja lastne tehnologije (še?) ne razumejo povsem dobro.
Kaj sploh bo šola v prihodnosti učila, če ne razmišljanja? Je bodoči kader, ki ni zmožen razmišljati z lastno glavo in sprejemati odgovornih avtonomnih odločitev, sploh še kvaliteten kader? Smo se človeku že vnaprej odpovedali? Kajti človeka določa to, kar v življenju počne in kar ga v življenju izpolnjuje – bomo otrokom odrekli radost, ki nam jo daje ustvarjalno in kvalitetno opravljanje poklica, soočanje z izzivi in reševanje problemov? Jih bomo kar obsodili na životarjenje v 3D virtualnih svetovih, medtem ko bi morali polno, z vsemi čuti, uživati življenje v fizičnem svetu? Jih bomo obsodili na to, da bodo samo še biomasa?
Kakšna je sploh vloga šole v družbi, kjer človeka nadomesti umetna inteligenca?
