Zelena bratovščina podobo na ogled postavi
Bolj ko razmišljam o izvirnem izročilu in programski usmeritvi ustanovnega občnega zbora Slovenskega lovskega kluba leta 1907 in o nekaterih dopolnitvah ob preimenovanju v Slovensko lovsko društvo (SLD) leta 1909, bolj mi prihajajo pred oči povedani in zapisani stavki našega lovskega nestorja dr. Ivana Lovrenčiča. Od vsega začetka je poudarjal naravovarstveni značaj in pomen lovske organizacije in njeno apolitičnost. Na tretjem občnem zboru mlade slovenske lovske organizacije 24. aprila 1910 je med drugim dejal: »Poudarjam v imenu odbora, ki je do sedaj vodil društvo, da naše društvo ne pozna politike, temveč je odprto vsakemu lovcu in ne preiskuje njegovih političnih nazorov. Kdor je vnet lovec, je nam dobrodošel in naj kaže to ali ono politično barvo. Mi poznamo samo eno barvo, to je zeleno, barvo svojih lovišč. Razen tega poudarjam tudi, da društvo ne stoji na nestrpnem stališču, da bi za lovce zahtevalo vseh pravic, ne oziraje se na to, v koliko se pravice, ki jih zahtevajo lovci zase, križajo s pravicami drugih socialnih skupin. Mi menimo, da moramo lovci vsekakor svoje lovske interese zapostaviti interesom, ki so važnejši, kot je lov. Menim, da govorim vsem lovcem iz srca, ako slovensko javnost opozorim na to, da 'Slovensko lovsko društvo' želi, da bi se ublažila vsa nasprotstva med zastopniki agrarnih (poljedelskih) interesov in med zastopniki lovstva.«
Zborovanje je bilo mirno, je zapisal kronist v Lovcu in dodal, da ni bilo nobene razprave. Dr. Lovrenčič, ki je takrat namesto zadržanega prvega predsednika Ivana Hribarja kot podpredsednik SLD vodil občni zbor, je ocenil, da »še dolgo ni rešena naloga, ki si jo je društvo zadalo za povzdigo lovstva na Slovenskem. Lovilo se je, in res se še sedaj mnogo lovi po slovenskih deželah. Toda kako se lovi! Po večini krajev tako, da se Bog usmili! In kot kaj smatra naša javnost lov? Mar ne kot nepotrebnost, kmeta oškodujoče razveseljevanje gospode? V tem oziru ustvariti boljše razmere in lovu priboriti pravo veljavo v našem javnem življenju, to je smoter društvenega delovanja, smoter, ki pa zahteva smotrnega dela. Za to nalogo ne zadostuje, če le posamezniki kaj store in najsi se trudijo še tako, zakaj ledina ta je trda in oračev je treba sto in sto. Le tedaj, če se vsaj pretežna večina slovenskih lovcev res z vnemo oklene društva, je upati, da se razmere slovenskega lovstva izboljšajo, nasprotniki lova pomire in da se ustvari trdno oporo tistim, ki se bodo morali za nami boriti za lov.«
Če danes po tolikih desetletjih aktualiziramo dr. Lovrenčiča, potem je vsem slovenskim lovcem jasno, da mora naša lovska organizacija (p)ostati enotna in trdna, z jasno vizijo, strategijo in programsko platformo, ki sloni na odločitvi iz leta 1990. Takrat smo namreč sprejeli sklep, da je slovenska lovska organizacija nepolitična, nestrankarska naravovarstvena organizacija civilne družbe. Gre za kontinuiteto skoraj 117-letnih korenin, ki so kljub mnogim viharjem ostale (še) dovolj močne in globoko zarasle v zavesti lovskih generacij vse do današnjih dni. Del izročila lovske tradicije, kulture, navad in običajev je tudi neprecenljivi del naš kulturne dediščine. Ena od stalnic je seveda lovska etika in z njo povezan etični kodeks slovenskih lovcev, prvi v Evropi.
Potem ko smo slovenski lovci zaupali mandat novemu vodstvu LZS, je prav, da to plat slovenskega lovstva vnovič javno izpostavimo. Naša javna podoba namreč ni vselej in povsod čista. Kritik je običajno več kot pohval, saj smo v medijski krajini zaznamovani z dogodki, ki nam niso v čast, ne pa tudi s tistimi, ki potrjujejo našo delovno vnemo, tradicijo ter vlogo in poslanstvo lovstva v sodobnem času. Manjkata torej obe plati medalje. Za takšno podobo smo si marsikdaj krivi sami, saj ne znamo vselej stopiti v korak s časom. Med lovci je bilo pred decembrskimi volitvami novega vodstva krovne organizacije, Lovske zveze Slovenije (LZS), precej ugibanj, da se bodo morda kljub programski jasnosti odprla vrata politiki, ki lahko tudi v lovskih vrstah povzroči razklanost, katera je sicer tako značilna za slovensko družbo oz. za Slovence kot narod. To bi bilo škodljivo, dolgoročno pa najbrž tudi pogubno. Srčno upam, da tega ne bomo doživeli. Naše skupno breme namreč v prvi vrsti ostaja odgovornost do narave in ohranitve prostoživečih vrst živali. Lovci smo še kako soodgovorni, da naravo varujemo in da jo naslednji generaciji predamo v »dobri kondiciji« (kar bo sicer težko). A pri tem nam bodo morali prisluhniti tudi drugi deležniki v okolju, sami bomo nemočni.
Ker pa smo lovci, tudi lovimo. V skladu z zakonodajo, lovsko etiko in tradicijo, z odgovornim odnosom in sodelovanjem z drugimi deležniki v prostoru. Upoštevajoč resnico, da slovenski lovski etični kodeks še vedno velja. Za vse nas, brez izjem!
